Francija, 10. dan, Mont Ventaux, gor dol in ohladitev

Danes se je obetal dolg vroč dan. Žal nam zgodnji odhod ni najbolje uspel. Tako smo v Bedoin, najbolj znano izhodišče za vzpon na Mont Ventoux prišli šele okrog 9.30. Preden sem najel kolo, se preoblekel, obiskal določene prostore, je minila še kakšna ura in pol. Tako sem v klanec začel šele malo pred dvanajsto.

Vzpon na Mont Ventoux je dolg nekaj manj kot 22 km, s povprečnim naklonom 7,6%. Značilnost vzpona je, da ga lahko razdelimo na tri dele. Najlažjih je prvih šest km iz Bedoina, kjer se cesta počasi vije do pobočij hriba. Takoj po šestem km se postavi pokonci in naklon se ne zmanjša do 15 km, kjer je koča Reynard. Ta del je tudi psihično izredno zahteven, saj večino časa poteka skozi gozd, brez izravnav in brez serpentin ali česa podobnega, kjer bi lahko za trenutek počival. Samo rahli ovinki levo desno in naravnost navzgor. Po koči sledi še sedem zadnjih km po pobočju, ki zgleda kot lunina površina. Naklonina je nekoliko nižja (okrog 7%) do zadnjega kilometra, kjer se spet poveča. Ta del je v primeru vetra zelo naporen, saj si zelo izpostavljen.

   
   
Tokrat sem imel spremljevalce iz vozila, da sem lahko enkrat dolil vodo in da sem končno dobil fotografije samega sebe med akcijo. Oziroma trpljenjem, grizenjem.

Zadnji metri so bili res naporni in dolgi. Na vrhu še zaslužena fotografija.

  
Takoj po fotografiranju smo napadli stojnice z bonboni. Kar težko se je bilo odločiti, saj je teža kar naraščala.

  
Po spustu, ki je izgledal kot da bi nekdo pihal v tebe z vročim fenom, smo šli na pijačo, ki pa nas ni ohladila. Odločili smo se, da potrebujemo konkretnejšo ohladitev. Malo smo posurfali in našli v bližini, na severni strani Ventuja, dolino in rečico Tourmalene, kjer se je kljub 35 st. v senci dalo pohladiti. Žal tolmuni niso omogočali skakanja ali konkretnejšega plavanja, ampak bolj namakanje. 

  
Tako, to je naš zadnji dan v osrednji Provansi, jutri se premaknemo proti vzhodu.