Kolesarsko potovanje Francija 12. dan

Zjutraj, sva hitro pospravila v mraku, sledil je zajtrk, kava, nato sva se poslovila od sosede, ki sva jo včeraj spoznala in nama je prijazno napolnila baterije.

(medzgodba: baje, da je dokaj znana nemška igralka, ki je bila trenutno na fotografskem festivalu, ki je potekal v Arlesu. Med drugim naj bi igrala v komisarju Rexu-Claudia Sopie Jelenek)

Seveda sva se ustavila po nakupih, tokrat na pleskarkem in električnem oddelku v francoski verziji bauhausa in nato nadaljevala pot naprej.

Že na začetku sva se peljala mimo znanega mosta, ki ga je Van Gogh upodobil na sliki, ko je živel v tem delu Francije.

To je bil dvižni most, ki je sedaj samo za poziranje.

Nadaljevala sva po najdaljši, neprekinjeni kolesarski stezi na celi poti. Po moji oceni je bil odsek dolg 28 km brez prekinitev ali odcepov. Že v drugi polovici tega odseka sva čutila, da je veter spet obrnil po reki navzgor. Ko sva prišla na odprto, se je to potrdilo, saj sva se kar namučila, pa tudi pogled na vetrnice, ki sva jih videla zadnjih par km je to potrjeval

Na sliki sicer ni razvidno, kako hitro se sučejo

Prispela sva v zadnji kraj pred morjem Port Saint Luis du Rhone, ki je pravzaprav ogromna Luka Koper s pridodanim mestom.

malica ob otroškem igrišču

In nato naju je čakal še zadnji raztežaj, direktno v veter pa do morja. Malo sva se namučila. Ampak je bilo vredno končnega pogleda.

Najprej uraden zaključek poti Via Rhona
Še zadnji metri do morja.
In končno, sredozemsko morje.

Tukaj bi se lahko blog zaključil, ampak je zgodba doživela še en višek.

Najprej sva nameravala spati v kampu, vendar bi se za to varianto morala vrniti po poti 10 km nazaj in jutri vsaj del tega spet proti morju. Poleg tega pa sem že včeraj napisal, da se približuje fronta in slabo vreme. Tako sva se odločila, da prespiva kar dve zaporedni noči v hotelu, kjer sva že imela rezervacijo za prihodnjo noč.

Vendar je priti do tja predstavljalo pravi izziv. Edina možna pot je namreč vsaj nekaj kilometrov potekala po avtocesti. Da vidimo, kaj pravi google. Google pravi, da se da. Ajd, greva.

Prvi podvig, znajdeva se sredi glavne vpadnice v kontejnerski terminal v luki. Cesta iz terminala je bila sicer z dokaj široko bankino, vendar, ko 15 km mimo tebe 1m vstran švigajo priklopniki, postane kar napeto.

Drugi podvig, prečkanje krožišča z avtocesto. Ha, ha. Kdor želi, lahko v Google skopira naslednje koordinate 43.486438,4.886483 in si odpre street view, potem pa si krožišče predstavljajte polno šleperjev naloženih s kontejnerji in med njimi dva kolesarja. Ha, ha. Par ur nazaj nama sicer ni bilo do smeha.

Nekako se po desetih minutah tehtanja, kako se najbolje vključiti v promet, se premakneva, zapeljeva med tovornjake in začuda je šlo. Že misliva, da sva mimo, ko…

…sledi tretji podvig v katerem google pravi da morava na kilometer razdrapanega asfalta, polnega lukenj. Slalomirava kilometer ali dva, nato je vsega konec. No, ne čisto konec, ampak tole.

Nekdo je Googlu omenil, da je tole pot. Kamni veliki kot krompir.

Prideva še čez krompirjevo polje, se zgubljava med železniškimi tiri

Upam, da bodo moje gladke gume zdržale tole.

Gume so že zdržale, kaj pa tole?

V bližini je bila tudi letalska baza. A so tudi tukaj obstreljevali?

Na srečo sva čez enih 500 m prišla do table, kjer je pisalo prepovedano odlaganje smeti. Odleglo nama je. To je znak civilizacije.

No in tako se je najina saga za danes končala, ko sva srečno prispela do hotela.

Pozdrav U&M

Bilanca: /56 km samo do morja/99 km skupaj danes (vedno zmanjka kak meter do sto, kar ugotovim, ko že ustavim uro), 5:15h, 180 vm

Misel dneva: Don’t trust google/Ne zaupajte Googlu:-), če nisi z MTB.