Kolesarsko potovanje Francija 4. dan

Dobro jutro. Blazina zdrzala 6 ur, oziroma bolje receno, jaz, preden sem zacutil, da sem na tleh. Kar je dobro.

Po zajtrku in pakiranju sva se odpravila naprej in se že čez kak kilometer ustavila ob jezeru, kjer sva napihnila blazino in iskala mehurčke s potapljanjem blazine pod vodo. Kar izziv.

V iskanju mehurčkov

Medtem, ko se je blazina sušila, sva opazovala mlade jadralce, ki pa so jih vlekli, ha, ha.

Ko male račke za mamo raco

Čas je bil, da greva naprej, saj naju čaka dolg dan.

Prestopila sva mejo nazaj v Švico in spet občudovala zrihtano in speglano okolico.

Po približno 40 km lepe vožnje sva zašpikala prvi del poti in sklenila krog okoli jezera.

Pred ogromnim vodometom v Ženevi

Nato se je bilo treba prebiti ven iz mesta, kar je predstavljalo navigacijski problem. Table so sicer označene, ampak hitro kako spregledaš ali pa se ti zdi, da vodi v drugo smer kot vodi v resnici.

Nekako sva se spravila iz mesta. Danes je bilo cel dan sonce in zelo toplo, tako da sva se grela.

Nato pa so se počasi začeli klanci. Manjši in večji. Nekateri kratki a tako strmi, da sva morala kolo porivati.

Ja, ta pot ne gre samo ob reki Roni, ampak tudi nad njo, pa stran od nje.

Visoko nad Rono

Potem sva šla v nov klanec, ki se je zaključil z mejo med Švico in Francijo.

.

Na vrhu klanca tik pred ponovnim vstopom v Francijo

Vmes sva ugotovila, da je to obmejno območje bolj prazno in da ne bova imela kje spati. Alternativa je da spiva na divje pod drevesom, ali pa zelo podaljšava pot do prvih kampov. Zelo zato, ker sva po par dnevih že utrujena in seveda klanci poberejo veliko moči.

Izbrala sva drugo alternativo, ki je vključevala nove klance po zelo prometni cesti, z vozniki kot da so na gorski preizkušnji.

Ni in ni hotelo biti konca. Zadnjih 7km se je končno prevesilo navzdol in spustila sva se čisto do Rone in v prvi kamp v mestu Seyssel. Zmatrana, tudi mračiti se je začelo.

Večerja klasika iz trgovine

Dolg in naporen dan.

Pozdrav U&M

Bilanca dneva: 99km, 5:25h, 830 vm

Misel dneva: Ob večerji poleg hrane zapaše malo filozofske debate.

Kolesarsko potovanje Francija 3. dan

No, končno lahko upravičiva poimenovanje bloga, saj sva danes prišla v Francijo. Ampak ne prehitevajmo dogodkov.

Običajno se uvod začne noč je minila brez posebnosti. Tokrat temu ni bilo tako. Ponoči sem ugotovil, da mi blazina počasi pušča, saj sem se sredi noči znašel skoraj na tleh in je bilo potrebno “dopihovanje” vsaki dve uri. Vmes pa je nekaj rožljalo okrog šotora v smeri, kjer sva imela pod napuščem, vrečke s hrano. Ko me je že drugič zbudilo, sem usmeril luč v smer hrupa in glej ga zlomka, bodeči vsiljivec skoraj zaloten pri delu. Potem je ponovil še enkrat, nakar sva dala hrano noter h sebi.

Zjutraj je trajalo in trajalo, da sva vse spakirala in naložila na kolo. Ko začneš zlagati na kup je kar nekaj stvari, ki jim je treba najti mesto. Kolesarit sva začela sva malo po deseti uri.

Še zadnji tovor pa greva

Tokrat sva po nekaj kilometrih zavila z glavne ceste v hrib, med vinograde.

Med vinogradi nad jezerom

Ta del Švice je zelo vinoroden in izredno lepo obdelan. Same vinske ceste po katerih sva se vozila, poskusila pa nič.

Zelo zanimivo je takole gor in dol med vinogradi. Ker so vsi v strmem bregu in včasih težko dostopni, si ljudje pomagajo na zanimive načine. Tako sva našla enega, ki je imel po vrhu razpeljano posebno tračnico za premikanje, nedaleč stran pa sva našla tudi prevozno sredstvo.

Tovorna žičnica

Po nekaj urah kolesarjenja sva se spustila do obale nazaj in skozi švicarski prestiž prispela na skrajno vzhodno točko jezera in nadaljevala pot po drugi strani nazaj.

Reka, ki prihaja v jezero z vzhodne strani

Kmalu sva prečkala mejo in se znašla v Franciji. Ta del je precej pust in neturističen. Pa še kolesarskih poti je zmanjkalo in vozila sva po dokaj prometnih cestah. Tako, da sva samo naštimala glavo, da je obračala pedala in tako sva nabirala kilometre.

Ker ni bilo nobenega večjega kraja, tudi trgovine za kosilo nisva našla do popoldneva.

Tukaj sva vesela, ker se je končno pokazalo sonce.

Tik preden sva prišla do kampa sva seveda potrebovala trgovino za večerjo. Midva ob obali po lepih poteh ob morju, trgovina v mestu 60m višje. Prva je bila že ukinjena, do druge pa še dodaten km. To pišem zato, da si boste predstavljali, kako je s kolesom potovati drugače kot z avtom.

Našla kamp, cena tretjino cene v Švici. Udobje primerljivo.

Še šotor pa večerjica, pa tuš, pa blog, pa pospravljanje, pa pranje, pa sušenje, …

Bilanca dneva: 85 km, 5 h, 650 vm

Misel dneva: Pomaga, če znaš kako francosko besedo.

Kolesarsko potovanje Francija 2. dan

Zjutraj sva takoj, ko naju je budilka vrgla pokonci (beri mehur), vstala in začela šraufat. Vmes sva vase zmetala zajtrk in 2,5 ure kasneje sva bila že prvič prešvicana in pripravljena.

Po dobrih dveh urah šraufanja

Poseben podvig je predstavljal spraviti kolo v pritličje, saj so bila dvigala precej majhna. V dvigalo gre naenkrat eno kolo in ena do dve osebi. Zdaj pa računajte, kolikokrat je bilo treba ponoviti pot, če je ena oseba čakala spodaj ob kolesih.

Zrihtana pred hotelom v rdeči barvi. Za podporo Rogliču

Po majhnih popravkih/prilagoditvah kolesa, sva se po par kilometrih prebila skozi Ženevo do jezera, zavila levo in začela.

Kava in rogljiček za dodaten zajtrk. Povprečna cena expressa v Švici 4€. Manjka smeško, ki rola z očmi.

Prvi pogled na jezero ob kavi v jutranjem soncu

Nato pa naprej z zmernim tempom za prvi dan, ob obali ali bolj v notranjost. Švica je lepa, zrihtana in, khm, khm, draga.

Vmes sva si postregla iz keš mašine.

Pisan švicarski bankovec za sendviče

Ura je kar tekla, tako da sva se odpravila naprej. Pot gre ves čas ob jezeru, včasih malo v klanec, včasih navzdol, včasih zavije tudi v bolj zanimive dele

Čez kanal

Kmalu sva bila že utrujena, prvi dan je treba počasi napredovati in klopca ob cerkvici je kar vabila, da si na njej privoščiva kosilo.

Lunch paket

Potem pa naprej, skozi zanimive kraje ob obali ali bolj v notranjost, potegnila sva do olimpijskega mesta Luzana, kjer sva se utaborila.

Postavljen šotor

Kot da nisva bila še dovolj utrujena, sva se z javnim prevozom odpravila še v mesto, ki je zelo lepo.

V Luzani

Mesto je postavljeno v hrib in na več nivojih, kar se vidi malo iz sličice v ozadju. No, utrujenost naju je pregnala nazaj proti kampu, po poti pa sva nakupila še stvari za večerjo.

Tole pišem na francoski internet čez jezero, ki občasno deluje.

Bilanca dneva: 65 km, 3:45 h in 340 vm.

Misel dneva: počasi se daleč pride.

Češka roadtrip 1. dan

Že skoraj eno leto je od zadnjega zapisa.

Ja, toliko je od zadnjega resnega daljšega izleta/potovanja.

Zato smo prav čakali te praznike, da gremo spet nekam skupaj. Na Češkem, natančneje v Pragi, smo pred leti že bili in bilo nam je všeč.

Tako da izbira lokacije ni bila pretežka. Prevozno sredstvo je tokrat avto, se pravi, da gremo na roadtrip.

V Slovenii je bilo vreme še kar obetajoče, od Gradca naprej pa prava ledenica (celo do 5 st. C) in dež, nekoliko metrov nad nami pa vse belo. Kilometri so minevali in končno smo prispeli na Češko. Pot brez posebnosti.

Prehod meje

Po nakupu vinjete smo po par desetih km prispeli v Česki Krumlov, slikovito mestece ob Vltavi, kjer smo se najprej prijavili v penzion.

Ena od sobic

Nato smo pohiteli na ogled mesta, da ujamemo še kaj dneva.

Do reke Vltave se spustimo skozi zanimivo naselje hiš.

Luštna hiša nedaleč od penziona

Češki krumlov je nastal ob reki Vltavi, ki ga s svojimi okljuki večkrat preseka. Nad njim kraljuje grad iz 13. st.

Kam gremo?

Pot vijuga skozi številne uličice in se hkrati vzpenja proti gradu.

Pod gradom

Malo smo bili utrujeni in počitek na klopci v parku je prav prišel.

V parku zadnji žarki sonca

Dan smo zaključili na lepi terasici nad Vltavo s čajem, pivom in palačinkami.

Na zdraví

Misel dneva: Ko pade sonce, pride bunda še vedno prav.

Izlet v dolino Glinščice

Velikonočni ponedeljek je idealen dan za prvi resnejši pomladanski obisk narave. Sploh, če ga združimo z idealnim vremenom, kot je bilo današnje.

Že na začetku vikenda je padla ideja, da se odpravimo na izlet po dolini Glinščice, ki smo jo sicer že večkrat prekolesarili po trasi stare železnice od Kozine do Trsta in nazaj.

Pri tem smo opazovali ljudi, ki hodijo po poti na nasprotni strani doline in rekli smo si, da si moramo kdaj vzeti čas tudi za peš varianto.

Za izhodišče smo vzeli vas Boljunc na italijanski strani, natančneje parkirišče ob informativnem centru/teatru Franceta Prešerna.

informativni center

Založili smo se s primernim zemljevidom  in opisom poti, nato pa se podali na pot. Prvi del vodi skozi vas in njene slikovite, ponekod ozke ulice, v značilnem primorskem slogu.

Čez 15 minut pridemo do koče Premuda, kjer se konča cesta in začne pešpot. Kaj kmalu smo grizli v hrib. Da bi videli čimveč, smo si izbrali pot, ki je označena z roza barvo. Ta gre mimo večine pomembnih znamenitosti doline.

Kaj kmalu smo se ločili od glavne poti, po kateri so se vile množice ljudi in zavili v desno po št. 25. Spet smo bili v tišini svojih misli, v prijetno ohlajeni senci smo se vzpenjali pod steno na levi strani, ki je izhodišče za več plezalnih smeri.

pot navzgor, levo plezalne smeri v steni.

Kmalu smo prišli skoraj do vrha in se odcepili levo (pot št. 13) proti razgledni točki Comicijev turn, ki je najvišja točka poti. Del poti po vrhu gre po rahlo izpostavljenem grebenu, vendar nič posebnega. Pri turnu se odpre pogled na celotno dolino.

panorama doline Glinščice

Levo od razgledne točke pa je pogled segel tudi do Tržaškega zaliva in dlje.

tržaški zaliv med hribi

Z najvišje točke je šlo samo navzdol. No, vsaj nekaj časa.

Sledili smo gravitacijski sili proti cerkvici Sv. Marije na Pečeh.

spodaj pod nami cerkvica

Na toplih skalah pri cerkvi smo si privoščili obilno velikonočno malico in se zazrli v daljavo, ogledovali lepoto narave in debatirali o nepomembnih malenkostih ter se nastavljali sončnim žarkom. Kar težko se je bilo odpraviti naprej.

Naša naslednja točka je bil slap Supet. Razmišljali smo, da bi se verjetno v vročih poletnih dneh želeli ohladiti v vodi, danes nam je zadoščalo opazovanje lepe narave.

Slap Supet pada čez rob 36 m navzdol.

Pot smo nadaljevali do konca doline oziroma natančneje vasi Botač.

Malo pred vasjo je odcep levo v klanec, kjer nas najprej betonska, potem pa s kamnitimi kockami tlakovana pot pripelje na vrh nasprotnega brega, na traso stare železnice.

tale ovinek na klancu iz Botača spominja na Vršič. Tudi strmina je primerna.

Trasa stare železnice pa spet polna ljudi. Na eni strani kolesarji, na drugi pešci, nad potjo pa še plezalci. Tako da moraš vrteti glavo naokrog, da paziš na vsa ta promet.

spodaj kolesarji in pešci, zgoraj plezalci

Nadaljujemo skozi dva tunela (prijetna ohladitev) in kmalu po drugem tunelu krenemo levo dol po stezi, ki je označena z markacijami. Spet se v blagem spustu spuščamo skozi gozd.

ni bilo vroče. Na sliki vsi člani družine z dolgimi lasmi.

Nato nas pot pripelje do zadnje točke Zabrežec, kjer so razvaline nekdanjega gradu in en balkonček, kjer je lep razgled v dolino proti Boljuncu.

brez selfija ne gre. V ozadju levo Boljunec.

Sledi še kratek spust v dolino nazaj proti Boljuncu in po ravnini spet do avta, ki nas pričaka prijetno segeret.

Zelo prijetna pot, super vreme. Priporočamo za družinski izlet. Po naši oceni je pomlad ali pa jesen  najboljši čas za ogled, saj je sicer prevroče ali premraz.

Dolžina poti: 9,5km

trajanje: cca 3,5 ure s postanki (čiste hoje je za urco in pol)

višinska razlika: približno 450 vm

Priporočamo našo varianto saj je lepše, če začnemo razgled z vrha, kot pa da se najprej vzpnemo do cerve in potem navzgor do razgledne točke in spet nazaj do cerve ter naprej. Po naši varianti ne gremo nikoli po isti poti, razen dela po Boljuncu od parkirišča do koče Premuda.

Potovanje London 4. dan

Danes se obeta dolg in naporen dan.

Najprej zjutraj direktno do Westminstra, ki je nekakšno upravno središče s parlamentom, vlado in drugimi pomembnimi ustanovami.

Že, ko stopiš ven iz podzemne, te ustavi pogled na slaven zvonik, skrit za zidarskimi odri.

Big Ben?

Ker sva bila malo prezgodnja, sva se se malo sprehodila mimo Churchilovega muzeja, parlamenta, Downing streeta 10, do Trafalgarjevega trga.

Admiral Nelson na Trafalgarjevem trgu.

Nato je napočil čas, da se vkrcava.

Danes sva za prevozno sredstvo izbrala ladjico, ki naju je zapeljala po Temzi.

Tako sva London ogledovala z nove perspektive.

The eye-vrteče kolo

Peljala sva se tudi mimo, oziroma bolje, pod mostovi, čez katere sva hodila včeraj.

Tower bridge

Tako smo po dobri uri plovbe v taki ladjici

Notranjost, sedela sva čisto spredaj pri steklu.

prišli do Greenwicha, kjer najprej, ko stopiš z ladjice zagledaš slavno jadrnico Cutty Sark, ki je bila zadnja nemotorna jadrnica, ki je plula po morjih. Baje zelo hitro. Sedaj je spremenjena v muzej.

Cutty Sark

Po dokaj svežem in vetrovnem vremenu sva se skozi park sprehodila na hrib, kjer je slavni observatorij.

Na pročelju je slavna ura, ki kaže greeniški čas. Zanimivia konstrukcija s 24 urno številčnico.

Ura, spodaj različne angleške mere

Danes se najbrž niti ne zavedamo, kako pomembno je pravzaprav natančno merjenje časa, v 18. in 19. stol. pa je to predstavljalo enega težje rešljivih vprašanj. Ne zaradi tega, da bi ljudje vedeli, kdaj je treba vstati, ampak zaradi navigacije na morju, kjer niso znali določiti zemljepisne dolžine in zato utrpeli številne žrtve na morju. Razpisana je bila za tiste čase ogromna nagrada za izumitelja časovne naprave, ki bo merila natančen čas in bila neodvisna od morskega valovanja in zibanja ladje. Klasične ure z utežmi niso prišle v poštev.

Tako je en lokalni mojster Harrison šele v četrtem poiskusu izdelal časomer, ki je bil dovolj uporaben, prenosen in primeren za komercialno izdelavo.

Harrisonov časomer, verzija IV

Vsaka ladja je imela svojega, ki je bil zelo natančen. Prvi so imeli cca 1sek  odklona na sto dni.

V škatlah zaprti prenosni časomeri.

Seveda so za merjenje časa potrebovali tudi dovolj točno osnovo. Ta je postala 0ti poldnevnik, ki poteka ravno skozi Greeniški observatorij.

Leva noga na vzhodni polobli, desna na zahodni.

V observatoriju je bil stalno prisoten astronom, ki je opazoval točen prehod planetov čez poldnevnik in na podlagi tega izračunal natančen čas.

na Vrhu stolpa je tudi montirana rdeča krogla, ki se je vsak dan točno ob enih popoldne spustila dol in po njej so nastavljali točne ure na ladjah.

Mornariški muzej, v ozadju Canary wharf, kjer je bilo včasih pristanišče ladij

Po poučni uri naravoslovja in ogledu tehnike sva bila seveda že lačna, zato sva odšla na kosilo, potem pa do Covent gardna, kjer je operna hiša in veliko različnih trgovinic.

Covent garden, nekdanja jabolčna tržnica

To je samo en del stare tržnice. Trgovine so seveda povsod, zgoraj, spodaj in po okoliških ulicah.

Lokali

Sledil je obvezen in težko pričakovan obisk knjigarn in antikvariatov.

Še ena zanimivost za konec.

Kolesarjenje po Londonu. V primerjavi z Ljubljano, je London kolesarsko nerazvit. Ne po številu kolesarjev, ampak po infrastrukuri. Kolesarske steze so zelo redke, večino časa kolesarji vijugajo med ostalim prometom, ali po pasovih za avtobuse in skušajo preživeti. Z vidika pešca zgleda noro. Nato se postavijo na začetek pasu na semaforju in ob zeleni prvi speljejo, ostali pa za njimi. Kot nekakšen lov. Zato seveda razna počasna kolesa in gospe v krilih niso ravno zaželjene, večina jih je na športnih kolesih in v pajkicah. Govorim seveda o ljudeh, ki se zjutraj peljejo v službo, ne o rekreaciji. Na ramenih rucak z oblačili. Noro, ampak kaj čmo. Na vsakih deset kolesarjev se prav gotovo najde vsaj eden v kratkih hlačah, ne glede na vreme in temperature (trenutno je npr. 3 stopinje + veter).

Pred semaforjem, ozadju Harry Potter v gledališču.

Tako, jutri pa domov. Pozdrav S&M

Misel dneva: Koliko je ura?

Potovanje London 3. dan

Danes sva se zbudila v jasno jutro in obetal se je lepši dan.

Imela sva že rezervirane vstopnice za Tower of London, eno najpomembnejših zgodovinskih stavb v Londonu. V načrtu je dolg dan, zato sva se kar odpravila na dolgo vožnjo z metrojem na drugi konec Londona.

Pričakal naju je lep pogled na Tower bridge.

Tower bridge

Ker je bilo kar sveže, sva vstopila v palačo, ki je najbolj poznana po tem da je bila pomembna utrdba in palača nekaterih kraljev skozi londonsko zgodovino, še bolj pa po njenem neslavnem slovesu kot zapor in mučilnica za vse nasprotnike trenutnega kralja.

Notranja palača znotraj obzidja

Ena od stavb znotraj dvorišča vsebuje tudi kronske dragulje, ki predstavljajo pomebno znamenitost angleške monarhije. Med njimi tudi krono in ostale kraljevske pritikline sedanje kraljice. Žal iz tega dela nimam nobene fotografije, ker je slikanje prepovedano.

Stražar, ki varuje palačo s kronskimi dragulji.

Znotraj stolpov živijo v ujetništvu tudi veliki črni krokarji, ki naj bi po legendi varovali kronske dragulje in kraljevino.

Klikni na krokarje.

 

Ogledala sva si še razvoj vojskovanja, viteštva, razstavo različnih oklepov

Samostrel

Zmaj iz oklepov

 

Po ogledu palače in obzidja sva se odpravila čez most na južni breg Temze.

Kislo vreme na mostu

Na drugi strani Temze je tudi Shard (črepinja), najvišja stavba v EU s 306m.

Shard, pred njim bojna ladja HMS Belfast

Po kosilu je bil najin cilj za popoldne muzej naravne zgodovine.

V osrednjem prostoru takoj po vhodu te pričaka impozantno okostje pod stropom.

Okostje sinjega kita

V muzeju je več tematskih področij, ki nas popeljejo skozi različna obdobja človeške in naravne zgodovine.

Eni največjih slonovih oklov na svetu.

Del je seveda posvečen tudi dinozavrom, nekateri se celo premikajo in spuščajo glasove.

Klikni dinozavre.

 

Zanimive so tudi skulpture, ki jih je ustvarila narava.

Popolnoma naravna stvaritev

Ogled vsega nama je vzel skoraj tri ure in noge so naju komaj držale, zato sva rekla dovolj je in se odpravila proti sobi.

Za konec en selfie, v ozadju okostje ihtiozavra

 

Pozdrav S&M

Misel dneva: Kje je najbližja klopca?

Potovanje London 2. dan

Prebudila sva se v oblačno jutro. Postelje so bolj pogojno udobne in zahtevajo veliko iskanja boljših položajev.

Po zajtrku ob postelji  sva se odpravila mimo jutranje gneče na cestah

Vse stoji zato je treba pod zemljo

na metro in z njim v drug konec mesta.

Po kavi v enem od tisočih lokalov sva vstopila v British museum (britanski muzej), ki je eden najbolj znanih muzejev na svetu. Res je vreden obiska. Vidi se vpliv, ki ga je VB imela po celem svetu in stvari, ki so jih prinesli v London.

Vstop je zastonj in potrebno si je vzeti kar nekaj časa, da vse pregledaš. Ampak je vredno, kot sva skupaj ugotavljala.

Tako dobiš kar dober vpogled v egipčansko kulturo.

mumije v lesenih krstah

 

Mumificirali so tudi mačke

Videla sva tudi najslavnejši kamen v museju, s pomočjo katerega so razvozlali egipčanske hieroglife

Roseta stone

grško in rimljansko obdobje

Grška vaza

Res užitek ob ogledu dobro ohranjenih artefaktov različnih obdobij človeške zgodovine. Očitno je zelo priljubljen tudi kot kraj za učenje saj sva srečala več skupin šolarjev v značilnih uniformah.

Šolarji na pouku iz zgodovine

Po ogledu muzeja in obvezne trgovine s spominki, sva šla v eno stransko ulico nekaj pojest in seveda odpočit noge.

Po kosilu sva se z metrojem zapeljala do Camden towna, kjer je en najbolj znanih sejmov na prostem in pod zemljo. Že, ko stopiš ven iz podzemne, zagledaš zanimiva pročelja trgovin.

Glavna ulica Camden town

Najprej sva si ogledala zapornice na kanalu, kjer čolne spuščajo in dvigajo. Višinska razlika je cca 1m.

Kanal in zapornice

Prav zanimivo se je izgubiti v labirintu različnih prodajalnic s spominki, stojnic s hrano in ogromno drugih bolj ali manj uporabnih stvari.

Trgovinica s spominki

Pod zemljo pa je takoimenovani Stables market, ki je narejen v prostorih nekdanjih konjušnic.

Stables market v podzemlju

Boksi za konje preurejeni v stojnice

Potem sva bila pa že utrujena zato sva se odpravila do postaje podzemne. Seveda nisva mogla mimo knjigarne.

Na postaji in celo pot domov pa popoldanska konica.

Vstop v podzemno

Danes sva si pa zaslužila kako pivo. Po večerji greva v pub.

Pozdrav S&M

Misel dneva: Mehko obuvalo na nogah in kreditna v rokah;-)

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 11

Orvieto-Monte del lago, 79 km, 4:44, 1010 vm

Danes je bila pred nama še zadnja etapa. Korajžno sva se najedla pri hotelskem zajtrku. Potem pa skozi prehod pod železnico na drugo stran, še zadnji pogled na Orvieto na hribu in se je začelo.

Orvieto na hribu

V klanec seveda. Danes, če ni šlo gor, je šlo dol zgolj zato, da sva se lahko še enkrat povzpela na isto višino. Izbrala sva ceste, ki so bile nekoliko bolj prijazne do kolen, kar v matematičnem jeziku pomeni do cca 8 % naklona. V tak klanec se da peljat polno natovorjen nekaj časa (tudi npr. 10km), brez da bi kolena preveč trpela.

Med potjo sem si končno vzel čas, da sem poslikal italijanski traktor, s katerim obdelujejo tudi strme njive.

Traktor goseničar

Ko sva bila končno na vrhu, sva bila že utrujena in potrebna pavze in hitrega okrepčila, ki sva si ga privoščila na otroškem igrišču.

Senca ali sonce?

Zanimivo. V celem tednu v Umbriji nisva srečala nikogar, ki bi potoval s kolesi. Danes pa kar osem kolesarjev, ki so potovali kot midva.

Seveda se tudi midva nisva dala, grizla v nove klance in si vzela tudi čas za selfi.

Dolga ravnina v klanec za nama

Občudovala sva lepo obdelano pokrajino, uživala v samotnih cestah in opazovala oddaljene kraje na hribih.

Pač en kraj v daljavi

Nisem še omenil, da sem si nabavil pred kolesarjenjem dodatno opremo.

Kaj se dogaja za mano

Super je, da vidim, če je S. za mano in seveda za opazovanje prometa, še posebej, ko gre kak šlepar.

Po dolgih mukah, ki so bile danes še kar prijetne, sva zašpičila krog, ki sva ga začela v ponedeljek. Končala sva v kampu, kjer naju je čakal avto.

Kako je že oni pregovor: “Najprej štalca,

Osamelec

pol pa kravca.” V najinem primeru, pujs v obliki pečenic s skledo solate.

Njami, samo zdravje

Ne, sklede nisva tovorila s sabo, ampak sva jo danes kupila v trgovini.

Misel dneva: Kolo je prav fletno sredstvo za premagovanje daljših razdalj.

Pozdrav U&M, jutri se vidimo.

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 10


Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M