Tokrat je pred nama nova dogodivščina, ki sva jo načrtovala že od pomladi. Končno je napočil čas, da se podava na pot.
Krenila bova v Francijo, natančneje po poti ob reki Rhoni od Ženeve do Mediterana. Za popestritev pa bova za začetek obkrožila še Ženevsko jezero. Seveda Švica ni najbližje in zato sva pot z avtom takoj ovrgla, poleg tega pa začneva na drugem koncu kot bova končala. Torej pot gre od A do B in ne v krogu.
Začetek stresa je bilo pakiranje, ki je po malem trajalo že kak teden, saj je procedura podobna kot lani na Nizozemsko, ko je treba kolesa in delno tudi opremo, razstaviti na prafaktorje in jih dostaviti na drugi konec Evrope in ponoviti postopek v obratni smeri. Ta del je običajno najbolj stresen, saj se ti v glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj bi šlo narobe. Ampak, kot pravijo francozi, C’est la vie. Torej, ne prehitevajmo, saj je dovolj dnevu lastna teža.
Hvala J & Al. za prevoz do beneškega letališča. Ena skrb manj.
Let je minil brez posebnosti. Ujeli smo še nekaj lepih pogledov.
V Ženevi vse po planu. Po Švicarsko, bi lahko rekli. Prtljaga, vključno s kolesi prispela en, dva, tri.
Nato pa sva poiskala zastonj shuttle do hotela. Šofer je malo zavijal z očmi, ko je nalagal najina konjička.
Ker sva bila pri volji, sva potem, ko sva vse pritovorila v sobo, malo umazala roke in začela sestavljati prvi bicikel. Ja, kar v sobi.
Prišla sva skoraj do konca prvega bicikla, jutri še malo finega nastavljanja, pa še drugi. Sedaj pa je ura za spat.
Misel dneva: V švici vse teče, ne samo ure. Upajmo, da bodo tudi najini kolesi.
