Kolesarsko potovanje Francija 4. dan

Dobro jutro. Blazina zdrzala 6 ur, oziroma bolje receno, jaz, preden sem zacutil, da sem na tleh. Kar je dobro.

Po zajtrku in pakiranju sva se odpravila naprej in se že čez kak kilometer ustavila ob jezeru, kjer sva napihnila blazino in iskala mehurčke s potapljanjem blazine pod vodo. Kar izziv.

V iskanju mehurčkov

Medtem, ko se je blazina sušila, sva opazovala mlade jadralce, ki pa so jih vlekli, ha, ha.

Ko male račke za mamo raco

Čas je bil, da greva naprej, saj naju čaka dolg dan.

Prestopila sva mejo nazaj v Švico in spet občudovala zrihtano in speglano okolico.

Po približno 40 km lepe vožnje sva zašpikala prvi del poti in sklenila krog okoli jezera.

Pred ogromnim vodometom v Ženevi

Nato se je bilo treba prebiti ven iz mesta, kar je predstavljalo navigacijski problem. Table so sicer označene, ampak hitro kako spregledaš ali pa se ti zdi, da vodi v drugo smer kot vodi v resnici.

Nekako sva se spravila iz mesta. Danes je bilo cel dan sonce in zelo toplo, tako da sva se grela.

Nato pa so se počasi začeli klanci. Manjši in večji. Nekateri kratki a tako strmi, da sva morala kolo porivati.

Ja, ta pot ne gre samo ob reki Roni, ampak tudi nad njo, pa stran od nje.

Visoko nad Rono

Potem sva šla v nov klanec, ki se je zaključil z mejo med Švico in Francijo.

.

Na vrhu klanca tik pred ponovnim vstopom v Francijo

Vmes sva ugotovila, da je to obmejno območje bolj prazno in da ne bova imela kje spati. Alternativa je da spiva na divje pod drevesom, ali pa zelo podaljšava pot do prvih kampov. Zelo zato, ker sva po par dnevih že utrujena in seveda klanci poberejo veliko moči.

Izbrala sva drugo alternativo, ki je vključevala nove klance po zelo prometni cesti, z vozniki kot da so na gorski preizkušnji.

Ni in ni hotelo biti konca. Zadnjih 7km se je končno prevesilo navzdol in spustila sva se čisto do Rone in v prvi kamp v mestu Seyssel. Zmatrana, tudi mračiti se je začelo.

Večerja klasika iz trgovine

Dolg in naporen dan.

Pozdrav U&M

Bilanca dneva: 99km, 5:25h, 830 vm

Misel dneva: Ob večerji poleg hrane zapaše malo filozofske debate.

Kolesarsko potovanje Francija 3. dan

No, končno lahko upravičiva poimenovanje bloga, saj sva danes prišla v Francijo. Ampak ne prehitevajmo dogodkov.

Običajno se uvod začne noč je minila brez posebnosti. Tokrat temu ni bilo tako. Ponoči sem ugotovil, da mi blazina počasi pušča, saj sem se sredi noči znašel skoraj na tleh in je bilo potrebno “dopihovanje” vsaki dve uri. Vmes pa je nekaj rožljalo okrog šotora v smeri, kjer sva imela pod napuščem, vrečke s hrano. Ko me je že drugič zbudilo, sem usmeril luč v smer hrupa in glej ga zlomka, bodeči vsiljivec skoraj zaloten pri delu. Potem je ponovil še enkrat, nakar sva dala hrano noter h sebi.

Zjutraj je trajalo in trajalo, da sva vse spakirala in naložila na kolo. Ko začneš zlagati na kup je kar nekaj stvari, ki jim je treba najti mesto. Kolesarit sva začela sva malo po deseti uri.

Še zadnji tovor pa greva

Tokrat sva po nekaj kilometrih zavila z glavne ceste v hrib, med vinograde.

Med vinogradi nad jezerom

Ta del Švice je zelo vinoroden in izredno lepo obdelan. Same vinske ceste po katerih sva se vozila, poskusila pa nič.

Zelo zanimivo je takole gor in dol med vinogradi. Ker so vsi v strmem bregu in včasih težko dostopni, si ljudje pomagajo na zanimive načine. Tako sva našla enega, ki je imel po vrhu razpeljano posebno tračnico za premikanje, nedaleč stran pa sva našla tudi prevozno sredstvo.

Tovorna žičnica

Po nekaj urah kolesarjenja sva se spustila do obale nazaj in skozi švicarski prestiž prispela na skrajno vzhodno točko jezera in nadaljevala pot po drugi strani nazaj.

Reka, ki prihaja v jezero z vzhodne strani

Kmalu sva prečkala mejo in se znašla v Franciji. Ta del je precej pust in neturističen. Pa še kolesarskih poti je zmanjkalo in vozila sva po dokaj prometnih cestah. Tako, da sva samo naštimala glavo, da je obračala pedala in tako sva nabirala kilometre.

Ker ni bilo nobenega večjega kraja, tudi trgovine za kosilo nisva našla do popoldneva.

Tukaj sva vesela, ker se je končno pokazalo sonce.

Tik preden sva prišla do kampa sva seveda potrebovala trgovino za večerjo. Midva ob obali po lepih poteh ob morju, trgovina v mestu 60m višje. Prva je bila že ukinjena, do druge pa še dodaten km. To pišem zato, da si boste predstavljali, kako je s kolesom potovati drugače kot z avtom.

Našla kamp, cena tretjino cene v Švici. Udobje primerljivo.

Še šotor pa večerjica, pa tuš, pa blog, pa pospravljanje, pa pranje, pa sušenje, …

Bilanca dneva: 85 km, 5 h, 650 vm

Misel dneva: Pomaga, če znaš kako francosko besedo.

Kolesarsko potovanje Francija 2. dan

Zjutraj sva takoj, ko naju je budilka vrgla pokonci (beri mehur), vstala in začela šraufat. Vmes sva vase zmetala zajtrk in 2,5 ure kasneje sva bila že prvič prešvicana in pripravljena.

Po dobrih dveh urah šraufanja

Poseben podvig je predstavljal spraviti kolo v pritličje, saj so bila dvigala precej majhna. V dvigalo gre naenkrat eno kolo in ena do dve osebi. Zdaj pa računajte, kolikokrat je bilo treba ponoviti pot, če je ena oseba čakala spodaj ob kolesih.

Zrihtana pred hotelom v rdeči barvi. Za podporo Rogliču

Po majhnih popravkih/prilagoditvah kolesa, sva se po par kilometrih prebila skozi Ženevo do jezera, zavila levo in začela.

Kava in rogljiček za dodaten zajtrk. Povprečna cena expressa v Švici 4€. Manjka smeško, ki rola z očmi.

Prvi pogled na jezero ob kavi v jutranjem soncu

Nato pa naprej z zmernim tempom za prvi dan, ob obali ali bolj v notranjost. Švica je lepa, zrihtana in, khm, khm, draga.

Vmes sva si postregla iz keš mašine.

Pisan švicarski bankovec za sendviče

Ura je kar tekla, tako da sva se odpravila naprej. Pot gre ves čas ob jezeru, včasih malo v klanec, včasih navzdol, včasih zavije tudi v bolj zanimive dele

Čez kanal

Kmalu sva bila že utrujena, prvi dan je treba počasi napredovati in klopca ob cerkvici je kar vabila, da si na njej privoščiva kosilo.

Lunch paket

Potem pa naprej, skozi zanimive kraje ob obali ali bolj v notranjost, potegnila sva do olimpijskega mesta Luzana, kjer sva se utaborila.

Postavljen šotor

Kot da nisva bila še dovolj utrujena, sva se z javnim prevozom odpravila še v mesto, ki je zelo lepo.

V Luzani

Mesto je postavljeno v hrib in na več nivojih, kar se vidi malo iz sličice v ozadju. No, utrujenost naju je pregnala nazaj proti kampu, po poti pa sva nakupila še stvari za večerjo.

Tole pišem na francoski internet čez jezero, ki občasno deluje.

Bilanca dneva: 65 km, 3:45 h in 340 vm.

Misel dneva: počasi se daleč pride.

Kolesarsko potovanje Francija 1. dan

Tokrat je pred nama nova dogodivščina, ki sva jo načrtovala že od pomladi. Končno je napočil čas, da se podava na pot.

Krenila bova v Francijo, natančneje po poti ob reki Rhoni od Ženeve do Mediterana. Za popestritev pa bova za začetek obkrožila še Ženevsko jezero. Seveda Švica ni najbližje in zato sva pot z avtom takoj ovrgla, poleg tega pa začneva na drugem koncu kot bova končala. Torej pot gre od A do B in ne v krogu.

Via Rhona od Ženevskega jezera do mediterana

Začetek stresa je bilo pakiranje, ki je po malem trajalo že kak teden, saj je procedura podobna kot lani na Nizozemsko, ko je treba kolesa in delno tudi opremo, razstaviti na prafaktorje in jih dostaviti na drugi konec Evrope in ponoviti postopek v obratni smeri. Ta del je običajno najbolj stresen, saj se ti v glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj bi šlo narobe. Ampak, kot pravijo francozi, C’est la vie. Torej, ne prehitevajmo, saj je dovolj dnevu lastna teža.

Hvala J & Al. za prevoz do beneškega letališča. Ena skrb manj.

Čakanje na oddajo prtljage.

Let je minil brez posebnosti. Ujeli smo še nekaj lepih pogledov.

Nad Benetkami

V Ženevi vse po planu. Po Švicarsko, bi lahko rekli. Prtljaga, vključno s kolesi prispela en, dva, tri.

Pod švicarsko uro

Nato pa sva poiskala zastonj shuttle do hotela. Šofer je malo zavijal z očmi, ko je nalagal najina konjička.

Ker sva bila pri volji, sva potem, ko sva vse pritovorila v sobo, malo umazala roke in začela sestavljati prvi bicikel. Ja, kar v sobi.

Šraufaj, šraufaj

Prišla sva skoraj do konca prvega bicikla, jutri še malo finega nastavljanja, pa še drugi. Sedaj pa je ura za spat.

Nina nana ob sestavljenem biciklu

Misel dneva: V švici vse teče, ne samo ure. Upajmo, da bodo tudi najini kolesi.

Češka roadtrip 5. dan

Po zajtrku smo se v ranem jutru podali s kovčki skozi mesto do parkirišča in pri tem, z rolanjem koles čez tlakovce, budili Ruse, ki so še dremali.

Čakala nas je približno dveurna vožnja do obrobja Prage, kjer smo pustili avto in se z metrojem odpeljali v center.

Na metroju

Takoj, ko smo prišli na površje, smo se znašli v samem centru dogajanja.

Narodni muzej ob izstopu z metroja

Spustili smo se po klancu, spili kavo in se podali dogodivščinam naproti.

Prva postaja je bil muzej/galerija jeklenih figur.

Poljski umetnik je, navdihnjen s podobnimi galerijami drugod, vključil reciklažo starega železa, predvsem delov starih avtomobilov in nastali so izdelki, ki so skoraj 100% kopija originalov. Razen varjenja in rezanja, je vse ročno delo.

Lamburgini

Figure tehtajo od nekaj deset kg, pa do tone in več za najtežje. Največje so morali pripeljati po delih in so jih dokončno sestavili na mestu samem. Večinoma so to znani junaki iz filmov in risank.

Predaj se

Po izhodu iz muzeja smo v rahlem dežju našli prostor za kosilo.

Spet smo končali pri burgerjih, tokrat je bilo res odlično. Fantje so nam tudi priporočili, kaj se splača pogledat v Pragi.

Zajetne 4 porcije hrane

Po končani pojedini smo si želeli ogledati še nekoliko Prage, vendar nas je dež in vse bolj nižja temperatura prisilila, da smo bolj skakali iz metroja in nazaj na metro za postajo ali dve, potem pa naprej po površju, če ni bilo preveč dežja.

Težave z dežnikom na Karlovem mostu.

Šli smo še do zanimive Plesoče hiše, ki smo jo pa videli samo od zunaj.

Vegasta plesoča hiša

Na koncu smo bili že pošteno utrujeni, predvsem psihično, od hoje po dežju.

Šli smo si odpočit in zaključili smo v slogu naše U. Za vsakega nekaj.

Eno od nastropij, kjer so imeli kar nekaj knjig v ANG

Čakala nas je še vožnja do parkinga ter z avtom v cca 30 km oddaljen kraj, kjer smo imeli rezervirane sobe.

Jutri pa dolga vožnja domov.

Misel dneva: “Ukončete, prosím, výstup a nástup, dveře se zavírají”


Češka roadtrip 4. dan

Danes nas je zbudilo trkanje dežja po strešnih oknih.

Pogumno smo šli k zajtrku in preden smo se spakirali, je že ponehal.

Za dopoldne smo imeli v načrtu ogled znanstvenega centra. To je nekakšno razstavišče s poudarkom na znanstvenih poskusih, ki jih preskusiš in se naučiš kaj zanimivega.

Tramvaj znamke Škoda

Mehurjasta obleka

Preizkusili smo se tudi v gradbenih spretnostih.

Ustvarili pa smo tudi tornado.

Nato smo se prebili iz Plzna, in po regionalni cesti šli proti Karlovim varom, današnjemu cilju. Z drugim imenom tudi Carlsbad, je zelo znan zdraviliški resort za petičneže. Občutek je, da je cel v lasti Rusov, ki so tudi glavni petični gostje.

Čehi (preostali gostje) zgledajo taki “čehi” kot mi.

Ulica s prestižnimi vilami

Tako zgleda ulica v kateri je naš penzion. Same vile hoteli. Naš je malo manj ugleden, težje dostopen in ne tako bleščeč.

Šli smo malo na sprehod, nekaj malega pojest in si ogledat to čudo od kraja.

Kupili smo tudi lokalno izdelane oplatke, ki so bili še topli in so se topili v ustih.

Z okusom limone

Ena glavnih znamenitosti mesta je seveda zdravilna voda, ki priteka skozi naravne izvire iz osrčja zemlje in sicer v takih kolonadah kot je na spodnji sliki.

Kolonade z izvirki zdravilne vode

Najprej se v obcestnih kioskih nabavi posebno skodelico z ustnikom na koncu. Imajo jih veliko različnih za vse okuse. Mi smo seveda izbrali eno v našem stilu

Mijav, daj mi piti vode.

Naslednja faza, polnjenje z zdravilno vodo.

Izvoli mucka

Sledi seveda pitje. Voda je vroča, da si pogreješ tudi roke in zdravilna.

O okusih se ne razpravlja, ko gre za zdravje

Vsi to pijejo in pohajkujejo okrog kot bi pili ne vem kak osvežilni napitek.

Gejzir

Pa še slika pred največjim gejzirom zdravilne vode.

Pitje vode nas ni poživilo, zato smo si privoščili topel čaj in kavo. Ker smo bili že utrujeni, smo se odpravili proti sobam, spotoma pa pogledali še lepo obnovljeno pravoslavno cerkev.

Ortodoksna cerkev

Nato smo odpujsali domov.

Misel dneva: Ko v polnosti začutiš pomen izraza: “Kad seljak stiže u grad”.

Češka roadtrip 3. dan

Po obilnem zajtrku smo se počasi odpravili skozi Plzen na drugo stran mesta  kjer smo obiskali živalski vrt.

Japonski vrt in rastje v Zoo-ju

Danes je zelo lep dan, prava uživancija za opazovanje narave. Zato naj slike govorijo.

Hranjenje medveda, ki je zgledal bolj slabega zdravja.

Izredno umirjeni in neopazni volkeci

 

Zvedave opice
Urejanje in nalaganje fotografij za blog

Med hojo se človek utrudi, zato se ustaviš na kavo in pisanje bloga, da ostane manj za zvečer.

Hrana v drugem nadstropju, nepraktična domača žival
Afriški žerjav s krono

Zelo lep živalski vrt. Seveda pa to človeka utrudi in ga naredi lačnega. Odpeljali smo se nazaj v mesto in na kosilo v enega od številnih lokalov. Tokrat smo uživali v burgerjih. Češki knedli nam ne gredo najbolje.

S polnimi želodci smo nadaljevali sprehod. Otroka sta se odločila, da gresta pogledat v muzej zbirko starega orozja. Midva sva se odločila, da greva na kavo in malo posediva ter uživava v češkem vzdušju.

Skladovnice pušk iz muzeja

Ko smo se spet dobili, smo zavili še v pivnico s češkimi kraft pivi. Njami. Tudi cene čisto zmerne, tako da smo jih nekaj odnesli še s sabo domov.

a dnes na čepu…
Del hmeljnega izbora

No, in tako som po eni peti rundi zaklčuli nšae ogelde.

Sam hecam se;-)

Misel dneva: Še vedno najdemo skupne interese.

Češka roadtrip 2. dan

Spali smo v redu in se zbudili v nov svež dan.

To je slika našega penziona.

Mrzlo jutro

Po krepčilnem zajtrku, smo naredili bojni načrt za danes.

Vsi sveži in spočiti

Nato smo pospravili in se odpravili proti današnjemu cilju, mestecu Plzen. Vmes smo se ustavili v Čeških Budjejowicah, znanih po začetku piva badweiser.

Glavni trg pod cerkvijo in črnim stolpom v daljavi

In še pogled z vrha na trg spodaj

Mravljice spodaj

Začelo se je oblačiti, zato smo se po hitri kavi odpravili naprej. Danes je praznik tako da je bolj mirno in ni prevelike gneče. Cesta vodi skozi neskončna polja, na eni strani sladkorne pese v polnem cvetju, na drugi strni pa še rjava polja.

Obilica rumene barve, kamor seže pogled

Po približno dveh urah vožnje skozi kmetijsko pokrajino, smo prispeli na obrobje Plzna, kjer imamo rezerviran apartma.

Ker je bila primerna ura in počutje, smo se po registraciji ustavili kar na kosilu v restavraciji, ki je del penziona. Starševski del omizja si je za predjed privoščil tradicionalno češko juho.

Ne, to ni pivo, če je kdo na to pomislil, ampak dejanska juha.

Česnova juha

Ostalo smo takoj pojedli Lakomi lačni in ni imelo smisla fotografirat praznih krožnikov.😉

Do centra mesta je približno 5 km zato smo uporabili kar avto.

Za začetek smo si ugledali eno največjih sinagog v Evropi.

Notranjost sinagoge

Na prvi pogled podobna cerkvi, vendar je posebnost to, da ženske ne sedijo spodaj, ampak na balkonu zgoraj. Midva z M sva dobila tudi kapico za na glavo, ki pa ni bila obvezna za ogled.

Sosednja stavba je bil akvarij/terarij in ker smo seveda veliki ljubitelji tovrstega življa, smo zavili še noter.

Piranja v akvariju


Otroka sta naredila več krogov in ju je bilo kar težko spravit ven.

Medtem se je naredilo lepo vreme in ko smo prišli na glavni trg, je bil prav lep pogled. Tudi segrelo se je.

Katedrala sv. Bartolomeja
Pazi kje stopaš

Po sprehajanju ob ribniku, smo se počasi odpravili proti parkirišču in nekoliko prej zaključili dan.

Ogromni krapi na desni v vodi

Plzen sicer daje ime istoimenskemu pivu, ki je osnovnii predstavnik lagrov, vendar se danes nismo posvečali temu, sploh pa je bil praznik in večina stvari zaprtih.

Misel dneva: Ko se ti že zdi, da že obvladaš češko, ti natakarica nekaj reče in ti ni nič jasno.

Češka roadtrip 1. dan

Že skoraj eno leto je od zadnjega zapisa.

Ja, toliko je od zadnjega resnega daljšega izleta/potovanja.

Zato smo prav čakali te praznike, da gremo spet nekam skupaj. Na Češkem, natančneje v Pragi, smo pred leti že bili in bilo nam je všeč.

Tako da izbira lokacije ni bila pretežka. Prevozno sredstvo je tokrat avto, se pravi, da gremo na roadtrip.

V Slovenii je bilo vreme še kar obetajoče, od Gradca naprej pa prava ledenica (celo do 5 st. C) in dež, nekoliko metrov nad nami pa vse belo. Kilometri so minevali in končno smo prispeli na Češko. Pot brez posebnosti.

Prehod meje

Po nakupu vinjete smo po par desetih km prispeli v Česki Krumlov, slikovito mestece ob Vltavi, kjer smo se najprej prijavili v penzion.

Ena od sobic

Nato smo pohiteli na ogled mesta, da ujamemo še kaj dneva.

Do reke Vltave se spustimo skozi zanimivo naselje hiš.

Luštna hiša nedaleč od penziona

Češki krumlov je nastal ob reki Vltavi, ki ga s svojimi okljuki večkrat preseka. Nad njim kraljuje grad iz 13. st.

Kam gremo?

Pot vijuga skozi številne uličice in se hkrati vzpenja proti gradu.

Pod gradom

Malo smo bili utrujeni in počitek na klopci v parku je prav prišel.

V parku zadnji žarki sonca

Dan smo zaključili na lepi terasici nad Vltavo s čajem, pivom in palačinkami.

Na zdraví

Misel dneva: Ko pade sonce, pride bunda še vedno prav.

Kolesarsko potovanje Nizozemska 9. dan

Spet oblačno jutro. Kamp pa tako poln, da se skoraj ne da premikati med šotori.

Gneča

Danes je tak prazen dan. Nimava nobenih posebnih načrtov, razen premika na letališče.

Tako sva zjutraj zelo zelo počasi vstala, pozajtrkovala in se malo po dvanajsti odpravila.

Še zadnji selfie v polni bojni opravi

Žal imava zelo neugoden let nazaj, zgodaj zjutraj.

Tokrat sva se prvič peljala skozi Amsterdam s kolesi.

Tudi Amsterdam ima svoj mlin

Glede na to, da je sobota, ni bilo pretiranega prometa. Spotoma sva kupila en srebrni lepilni trak za pakiranje.

Pot brez posebnosti skozi park poln rekreativcev peš in na kolesih. Kljub množici ljudi v parku pa je bil zrak kar svež.

Na letališču pa v pridobivanje škatle za pakiranje biciklov.

Škatlo je treba naprej zložiti

Takole zgleda pa kolo preden gre v škatlo.

Zaradi ekstra velikosti škatle ni treba snemati prednjega kolesa.

Po dobrih dveh urah pakiranja pa končno:

Bicikli v škatlah

Premikanje s kolesi ali škatlami po letališču ni ravno najlažje, zato sva jih za čez noč oddala na hranjenje.

Kljub temu sva ugotovila, da se ne bova imela kam dati. Z vlakom nazaj pa tudi ni imelo smisla, saj tudi v Amsterdamu ponoči ne bi bilo prijetno. Tako nama ni preostalo drugega kot ugrizniti v kislo jabolko in se odpraviti do bližnjega hotela.

To je en tak super high tech hotel, kjer se vse funkcije upravljajo preko tablice.

Zelo zanimiva je tudi soba.

Levo tuš, desno školjka in umivalnik, vse v istem prostoru kot postelja.

Tako dovolj za danes, odspiva za par ur in sredi noči hitiva na letališče. Se vidimo jutri.

Pozdrav U&M

Bilanca 21km in 1,5 ure

Beri naprej