Po malo bolj poznem vstajanju smo se odpravili proti vasici skriti na vrhu hriba imenovani Baux de Porvence. Ime izhaja iz kamnitih klifov, ki tvorijo skalno tvorbo na katero je bila postavljena vas z utrdbo na vrhu. Zelo zanimiva utrdba, ki je v srednjem veku kljubovala napadu barbarov. 

  
Na platoju na vrhu hriba so razstavljena tudi starodavna orožja, s katerimi so se branili ali pa bili napadeni. Razni katapulti, ovni in podobno. Nekajkrat na dan priredijo tudi šov za obiskovalce in dejansko ustrelijo s katapultom. Največji je štiritonska zverina in naj bi metal skale težke 140 kg 220 metrov daleč. 

  
Predstavljajo tudi razne obrti oziroma spretnosti, ki so jih gradovi imeli, med njimi kamnoseštvo in kovaštvo. Prav pri slednjem smo se zadržali največ časa, saj je to našega M. najbolj zanimalo.

  
Preizkusili pa smo tudi druge naprave, ki so jih v gradu uporabljali.

Po ogledu gradu in vasice pod njim ter kratkim okrepčilom, smo se sprehodili nekaj ovinkov navzdol po cesti do naslednje znamenitosti, stare šele nekaj let. Gre za Carrierre de lumierre, multivizijo slike in glasbe predvajano v nekadanjem kamnolomu na ogromne stene v 3d tehniki. To so ogromne sobane skozi katere se sprehajaš, na stene pa so projecirane slike umetniških del. Letošnja tema so renesančni slikarji da Vinci, Michelangelo in Raphael. Z besedami se ne da opisati veličasnosti teh prizorov. To je treba doživeti v živo. Zgolj za predstavo dve sliki razsvetljenih sten prej in potem, ko so nanje predvajane fotografije. Čudovito in vredno ogleda.

   
 Prave Provanse ni brez polj sivke. Mi smo se morali kar malo potruditi, da smo jo videli. Odpeljali smo se do ene najbolj fotografiranih točk v Provansi, opatije Notre dame de Senanch.

  
Za konec pa smo se sprehodili še skozi vasico Gordes, ki je zgrajena iz značilnega kamna oker barve, ki v poznovečerni svetlobi zažari v različnih odtenkih.