Sicilija 2017 7. dan, Ruderi di Gibellina, spet Erice

Dopoldne smo preživeli v Trapaniju z obiskom tržnice in sprehodom skozi mesto in vsem tistim, kar običajno turisti počnemo.

Nato smo se odpravili na pot. Pot nas je spet vodila na deželo skozi obdelane griče in polja.

Vse je obdelano

Leta 1968 je Sicilijo prizadel močan potres in izravnal z zemljo nekaj mest v SZ delu. Ruševine enega od mest, Gibelline, je italijanski arhitekt Alberto Burri uporabil kot kuliso za postavitev veličastnega spomenika imenovanega Cretto di Burri (Burrove razpoke).

Cretto di Burri

Burri si je spomenik zamislil kot velikanske betonske platforme, ki so visoke cca. 1,5 metra. V njih naj bi zakopali tudi vse ostanke ruševin po potresu, tako da je postal tudi svojevrstna grobnica tistega, kar niso uspeli odkriti.

Arhitekt je s prehodi skušal uprizoriti mestne ulice, prehodi med bloki so široki med 1,5-3 metre. Nekateri deli so zelo strmi.

Strme ulice med betonskimi bloki

Prostor je povsem odmaknjen od civilizacije in ga preveva posebna tišina in mir. Leta 1989 je zmanjkalo sredstev zato je bil spomenik dolgo časa nedokončan, šele pred dvemi leti so do konca uresničili Burrovo zamisel. Sedaj bela barva bode v oči.

Novejši dodani del

Vse skupaj je precej zapuščeno, brez kakih informacijskih tabel. Neslavna zgodovina priča predvsem o sramotnem ravnanju italijanske države s skoraj 5000 preživelimi, ki so bili več kot 15 let nameščeni v začasnih prebivališčih, preden so se oblasti odločile kaj bi z njimi in jih preselile v novo zgrajeno neposrečeno mesto kakih 10 km stran.

Po ogledu monolita smo se odpeljali nazaj v Trapani. Treba je povedati, da je bilo danes izredno lepo in toplo vreme ter praktično brezvetrje, kar je zelo nenavadno. To je povzročilo tudi dvig temperatur nad 20 stopinj in prižiganje klime v avtu. 2. marca.

Prvič smo v celoti videli hrib nad mestom z Ericejem in se odločili še enkrat povzpeti nanj.

Na klopci smo si privoščili malico in uživali v lepem popoldnevu.

Družba med malico

Sledil je še sprehod po mestu ter kava. Takoj ko se je sonce spustilo nižje so mestne ulice postale spet mrzle v senci. Tako smo se kar v sončnem zahodu opravili proti avtu

Še zadnji selfie osvetljen z zahahajajočim soncem.

in se nato spustili v dolino, kjer smo zaključili dan.

Misel dneva: čez en mesec pa pride pomlad tudi k nam.