Potovanje London 4. dan

Danes se obeta dolg in naporen dan.

Najprej zjutraj direktno do Westminstra, ki je nekakšno upravno središče s parlamentom, vlado in drugimi pomembnimi ustanovami.

Že, ko stopiš ven iz podzemne, te ustavi pogled na slaven zvonik, skrit za zidarskimi odri.

Big Ben?

Ker sva bila malo prezgodnja, sva se se malo sprehodila mimo Churchilovega muzeja, parlamenta, Downing streeta 10, do Trafalgarjevega trga.

Admiral Nelson na Trafalgarjevem trgu.

Nato je napočil čas, da se vkrcava.

Danes sva za prevozno sredstvo izbrala ladjico, ki naju je zapeljala po Temzi.

Tako sva London ogledovala z nove perspektive.

The eye-vrteče kolo

Peljala sva se tudi mimo, oziroma bolje, pod mostovi, čez katere sva hodila včeraj.

Tower bridge

Tako smo po dobri uri plovbe v taki ladjici

Notranjost, sedela sva čisto spredaj pri steklu.

prišli do Greenwicha, kjer najprej, ko stopiš z ladjice zagledaš slavno jadrnico Cutty Sark, ki je bila zadnja nemotorna jadrnica, ki je plula po morjih. Baje zelo hitro. Sedaj je spremenjena v muzej.

Cutty Sark

Po dokaj svežem in vetrovnem vremenu sva se skozi park sprehodila na hrib, kjer je slavni observatorij.

Na pročelju je slavna ura, ki kaže greeniški čas. Zanimivia konstrukcija s 24 urno številčnico.

Ura, spodaj različne angleške mere

Danes se najbrž niti ne zavedamo, kako pomembno je pravzaprav natančno merjenje časa, v 18. in 19. stol. pa je to predstavljalo enega težje rešljivih vprašanj. Ne zaradi tega, da bi ljudje vedeli, kdaj je treba vstati, ampak zaradi navigacije na morju, kjer niso znali določiti zemljepisne dolžine in zato utrpeli številne žrtve na morju. Razpisana je bila za tiste čase ogromna nagrada za izumitelja časovne naprave, ki bo merila natančen čas in bila neodvisna od morskega valovanja in zibanja ladje. Klasične ure z utežmi niso prišle v poštev.

Tako je en lokalni mojster Harrison šele v četrtem poiskusu izdelal časomer, ki je bil dovolj uporaben, prenosen in primeren za komercialno izdelavo.

Harrisonov časomer, verzija IV

Vsaka ladja je imela svojega, ki je bil zelo natančen. Prvi so imeli cca 1sek  odklona na sto dni.

V škatlah zaprti prenosni časomeri.

Seveda so za merjenje časa potrebovali tudi dovolj točno osnovo. Ta je postala 0ti poldnevnik, ki poteka ravno skozi Greeniški observatorij.

Leva noga na vzhodni polobli, desna na zahodni.

V observatoriju je bil stalno prisoten astronom, ki je opazoval točen prehod planetov čez poldnevnik in na podlagi tega izračunal natančen čas.

na Vrhu stolpa je tudi montirana rdeča krogla, ki se je vsak dan točno ob enih popoldne spustila dol in po njej so nastavljali točne ure na ladjah.

Mornariški muzej, v ozadju Canary wharf, kjer je bilo včasih pristanišče ladij

Po poučni uri naravoslovja in ogledu tehnike sva bila seveda že lačna, zato sva odšla na kosilo, potem pa do Covent gardna, kjer je operna hiša in veliko različnih trgovinic.

Covent garden, nekdanja jabolčna tržnica

To je samo en del stare tržnice. Trgovine so seveda povsod, zgoraj, spodaj in po okoliških ulicah.

Lokali

Sledil je obvezen in težko pričakovan obisk knjigarn in antikvariatov.

Še ena zanimivost za konec.

Kolesarjenje po Londonu. V primerjavi z Ljubljano, je London kolesarsko nerazvit. Ne po številu kolesarjev, ampak po infrastrukuri. Kolesarske steze so zelo redke, večino časa kolesarji vijugajo med ostalim prometom, ali po pasovih za avtobuse in skušajo preživeti. Z vidika pešca zgleda noro. Nato se postavijo na začetek pasu na semaforju in ob zeleni prvi speljejo, ostali pa za njimi. Kot nekakšen lov. Zato seveda razna počasna kolesa in gospe v krilih niso ravno zaželjene, večina jih je na športnih kolesih in v pajkicah. Govorim seveda o ljudeh, ki se zjutraj peljejo v službo, ne o rekreaciji. Na ramenih rucak z oblačili. Noro, ampak kaj čmo. Na vsakih deset kolesarjev se prav gotovo najde vsaj eden v kratkih hlačah, ne glede na vreme in temperature (trenutno je npr. 3 stopinje + veter).

Pred semaforjem, ozadju Harry Potter v gledališču.

Tako, jutri pa domov. Pozdrav S&M

Misel dneva: Koliko je ura?