Prav je, da ob koncu naredimo še kratek povzetek najine poti.
Dober občutek je, ko človek premaga napor in zaključi pot, ki si jo je zadal.
Šla sva skozi lepe, posebne, težke, naporne in povsem navadne občutke. Za naju je to do sedaj že četrto daljše potovanje s kolesi, lahko rečeva tudi najdaljše in najbolj naporno.
Kljub temu, da je šla pot v drugem delu pretežno navzdol, torej kolesarsko nič posebnega, pa so dodatni momenti, ki jo delajo naporno, kot so visoke temperature v Provansi, negotovost ob iskanju prenočišča ob koncu dneva, nekateri prometno nevarni odseki.
Še enkrat se je potrdilo, kar sva že opažala pri prejšnjih potovanjih, da je za tipično turistično uživanje, ko si ogledaš mesto podrobneje, kako znenitost, zelo težko izpeljati na način, kot ga imava, saj bi morala ali zelo zmanjšati dnevno kilometrino ali pa nekomu drugemu prepustiti organizacijo.
Ko namreč prideš v kamp ali hotel, si tako utrujen, da želiš najprej poskrbeti zase (tuš, hrana, ohladitev, šotor, urejanje, čiščenje opreme) in potem hitro minejo tiste ure, ko je že kmalu čas za spanje. Tudi dnevi so že toliko krajši, da je svetlo samo od 8 do 20.00.
Izpostavljava: ++++++++
Grajava:- – – – – – – – – –
Tako, plusi daleč prevladajo. Verjetno bi jih lahko našla še več.
Skupna bilanca: 919km, neto čas 48:45h, 4020 vm
Prekolesarila sva obrečno pot Via Rhona od Ženevskega jezera do izliva v sredozemsko morje. Pri tem sva šla skozi tri francoske regije in dvanajst departmajev. Opravila sva 24 etap v 11 dneh + dodatno etapo okrog ženevskega jezera v smeri urinega kazalca.