Odpeljali smo se v 170 km oddaljeni Agrigento na ogled doline templjev, enega najlepših in najbolje ohranjenih spomenikov antične dobe.

Med potjo smo se peljali med čudovito obdelanimi griči, ki so bili najprej prekriti s polji in vinogradi, ko smo se pa približali morju, pa so se izravnali v oljčne nasade.

Oljčni nasadi ob cesti

Zanimivo, da je kmetijstvo zelo razvito tako da so vsi griči do vrha in čez pobriti (obdelani). Razen polj ni nikjer zaraščeno. Za obdelavo na strmejših pobočjih uporabljajo traktorje z gosenicami.

Po dveh urah in pol smo se končno pripeljali do mesta Agrigento. O kaki dolini templjev pa ne duha ne sluha, saj je celotno grško mesto ležalo na vzpetini/platoju.

Dolina (?) templjev

Celoten sprehod je dolg kaka dva kilometra v eno smer, vmes vidimo več različno ohranjenih templjev in drugih ostankov grške kulture. Človek se kar preseli v tisti čas ob vsej mogočnosti.

Za primerjavo obsega stebrov

Šli smo tudi mimo najbolj ohranjenega templja, ki se je ohranil, ker je bil vzgodnjih krščanskih časih spremenjen v cerkev.

Tempelj Concordia

Pot gre večinoma ob obzidju, del katerega so bili tudi v skalo vklesani grobovi.

Vmesne odprtine v zidu

Glede na to, da smo se pripeljali tako daleč, smo se odločili, da si ogledamo še eno od iger narave, tako imenovane turške stopnice. Gre za skalno formacijo iz sedimentov, ki so značilne bele barve. V bližini je tudi znana plaža z istim imenom.

Turške stopnice

Po obali je možen dostop do kamnitega pobočja, po katerem se lahko povzpnemo

Ni stopnic, ampak kar gladek kamen

in pridemo na vrh, kjer so zanimive špranje, pogled pa se odpre v naslednji zaliv.

Veter v laseh

Spustili smo se nazaj in se odpeljali na dolgo pot nazaj proti Trapaniju. Med vožnjo smo opazovali potop žareče krogle v morje.

Misel dneva: zaprti odseki cest nas vedno najdejo.