Dopoldne smo preživeli v Trapaniju z obiskom tržnice in sprehodom skozi mesto in vsem tistim, kar običajno turisti počnemo.

Nato smo se odpravili na pot. Pot nas je spet vodila na deželo skozi obdelane griče in polja.

Vse je obdelano

Leta 1968 je Sicilijo prizadel močan potres in izravnal z zemljo nekaj mest v SZ delu. Ruševine enega od mest, Gibelline, je italijanski arhitekt Alberto Burri uporabil kot kuliso za postavitev veličastnega spomenika imenovanega Cretto di Burri (Burrove razpoke).

Cretto di Burri

Burri si je spomenik zamislil kot velikanske betonske platforme, ki so visoke cca. 1,5 metra. V njih naj bi zakopali tudi vse ostanke ruševin po potresu, tako da je postal tudi svojevrstna grobnica tistega, kar niso uspeli odkriti.

Arhitekt je s prehodi skušal uprizoriti mestne ulice, prehodi med bloki so široki med 1,5-3 metre. Nekateri deli so zelo strmi.

Strme ulice med betonskimi bloki

Prostor je povsem odmaknjen od civilizacije in ga preveva posebna tišina in mir. Leta 1989 je zmanjkalo sredstev zato je bil spomenik dolgo časa nedokončan, šele pred dvemi leti so do konca uresničili Burrovo zamisel. Sedaj bela barva bode v oči.

Novejši dodani del

Vse skupaj je precej zapuščeno, brez kakih informacijskih tabel. Neslavna zgodovina priča predvsem o sramotnem ravnanju italijanske države s skoraj 5000 preživelimi, ki so bili več kot 15 let nameščeni v začasnih prebivališčih, preden so se oblasti odločile kaj bi z njimi in jih preselile v novo zgrajeno neposrečeno mesto kakih 10 km stran.

Po ogledu monolita smo se odpeljali nazaj v Trapani. Treba je povedati, da je bilo danes izredno lepo in toplo vreme ter praktično brezvetrje, kar je zelo nenavadno. To je povzročilo tudi dvig temperatur nad 20 stopinj in prižiganje klime v avtu. 2. marca.

Prvič smo v celoti videli hrib nad mestom z Ericejem in se odločili še enkrat povzpeti nanj.

Na klopci smo si privoščili malico in uživali v lepem popoldnevu.

Družba med malico

Sledil je še sprehod po mestu ter kava. Takoj ko se je sonce spustilo nižje so mestne ulice postale spet mrzle v senci. Tako smo se kar v sončnem zahodu opravili proti avtu

Še zadnji selfie osvetljen z zahahajajočim soncem.

in se nato spustili v dolino, kjer smo zaključili dan.

Misel dneva: čez en mesec pa pride pomlad tudi k nam.

Odpeljali smo se v 170 km oddaljeni Agrigento na ogled doline templjev, enega najlepših in najbolje ohranjenih spomenikov antične dobe.

Med potjo smo se peljali med čudovito obdelanimi griči, ki so bili najprej prekriti s polji in vinogradi, ko smo se pa približali morju, pa so se izravnali v oljčne nasade.

Oljčni nasadi ob cesti

Zanimivo, da je kmetijstvo zelo razvito tako da so vsi griči do vrha in čez pobriti (obdelani). Razen polj ni nikjer zaraščeno. Za obdelavo na strmejših pobočjih uporabljajo traktorje z gosenicami.

Po dveh urah in pol smo se končno pripeljali do mesta Agrigento. O kaki dolini templjev pa ne duha ne sluha, saj je celotno grško mesto ležalo na vzpetini/platoju.

Dolina (?) templjev

Celoten sprehod je dolg kaka dva kilometra v eno smer, vmes vidimo več različno ohranjenih templjev in drugih ostankov grške kulture. Človek se kar preseli v tisti čas ob vsej mogočnosti.

Za primerjavo obsega stebrov

Šli smo tudi mimo najbolj ohranjenega templja, ki se je ohranil, ker je bil vzgodnjih krščanskih časih spremenjen v cerkev.

Tempelj Concordia

Pot gre večinoma ob obzidju, del katerega so bili tudi v skalo vklesani grobovi.

Vmesne odprtine v zidu

Glede na to, da smo se pripeljali tako daleč, smo se odločili, da si ogledamo še eno od iger narave, tako imenovane turške stopnice. Gre za skalno formacijo iz sedimentov, ki so značilne bele barve. V bližini je tudi znana plaža z istim imenom.

Turške stopnice

Po obali je možen dostop do kamnitega pobočja, po katerem se lahko povzpnemo

Ni stopnic, ampak kar gladek kamen

in pridemo na vrh, kjer so zanimive špranje, pogled pa se odpre v naslednji zaliv.

Veter v laseh

Spustili smo se nazaj in se odpeljali na dolgo pot nazaj proti Trapaniju. Med vožnjo smo opazovali potop žareče krogle v morje.

Misel dneva: zaprti odseki cest nas vedno najdejo.

Danes je bil dan za zgodovino. Odpravili smo se v Segesto.  Prostor, kjer je več znanih in dobro ohranjenih antičnih spomenikov. Najprej smo se napotili do znanega templja v dorskem slogu na blagi vzpetini.

Grški tempelj iz 5 stol.

Tempelj ni bil nikoli dokončan, bil naj bi tudi brez strehe, kljub temu pa je zelo dobro ohranjen.

Mogočni stebri

Nato smo se po strmi potki odpravili na bližnji hrib 150 m višje, kjer je več različnih ruševin iz različnih zgodovinskih obdobij. Najbolj znana je rimski teater iz 2. stol.

M. je pozicijo izkoristil za ponavljanje pesmice za šolo (povodni mož).

Teater, ki je sprejel do 4000 ljudi.

Po zgodovinski uri smo se odpeljali proti severu na rob polotoka, kjer se nahaja naravni rezervat Zingaro.

Vmes smo se ustavili v slikovitem mestecu Castellamare del golfo na kosilu za zmerno ceno. Sladico smo vzeli za s seboj, saj je bila izbira spet ogromna, mi smo pa seveda imeli velike oči.

Castellamare del golfo

V Zingaro smo se odpravili po nekoliko  luknjasti cesti, kar pa je naš cinquecento opravil brez problemov.

Naš vozek ta teden. Samo 1500 km in še čisto nedotaknjen

Po rezervatu poteka slikovita pot z značilnimi sredozemskimi naravnimi značilnosti. Več je tudi lepih plaž do katerih se je treba spustiti. Ker smo bili že pozni, smo prehodili samo del poti in se vrnili nazaj.

Zingaro-pot poteka po pobočju nad obalo

Preostala nam je še vožnja nazaj proti Trapaniju, spet z dodatnim ovinkom na konec polotoka kjer je kraj S. Vito lo capo. Ustavili smo se malo prej in opazovali sončni zahod ter izvajali selfije.

Sonce zahaja za hribom Monte Cofano

Na žalost nam je direktno pot domov spet preprečil pustni karneval oz. zaprta cesta. Tokrat smo se samo obrnili in šli po malo daljši poti.

V glavnem pa smo uživali.

Štirje uživači.

Misel dneva: italijanščino obvladamo že bolje kot Italijani angleščino.

Po zajtrku smo imeli naročen taksi do letališča, kjer smo prevzeli skoraj novega Fiata 500L. Kljub temu, da smo na Siciliji se nismo pustili prepričati v dokup dodatnega zavarovanja. Malo tveganja pa mora biti, kajne?

Z avtom smo se odpravili ob obali južno od letališča, kjer so zanimiva solna polja (soline) in značilni mlini na veter. Žal je bilo spet kar nekaj stvari v tem času zaprto, zato je ostalo pri fotkanju, ogledu precenjene trgovine s solnimi izdelki in nadaljno vožnjo proti Marsali.

Mlin na solinah

Treba je povedati, da je Marsala ena najbolj zahodnih točk otoka in najbližja Afriki. Parkirali smo na SZ koncu mesta in se napotili skozi park, kjer smo videli največje fikus drevo do sedaj.

Tega fikusa ne moreš dati v pisarno.

Po božanju koi krapov v bližnjem ribniku smo se podali v mesto skozi Nova vrata (Porta nuova). Sprehodili smo se do glavnega trga pred cerkvijo matere božje.

Chiesa madre

Nadaljevali smo po glavni ulici in se ne preveč uspešno upirali izložbam trgovin, ki so oglaševale do 70% znižanje. Na srečo je bilo samo še 15 minut do 13.00, ko so zapirali trgovine.

Po kratki pavzi za prigrizek smo se ustavili v eni od mnogih vinotek. Marsala je podobno kot Madeira na portugalskem, znana po istoimenskem sladkem vinu (marsala), ki se ga pije kot degistiv. Prodajajo ga v sladki, polsuhi in suhi varianti in seveda sva vse preizkusila.

Vinoteka je imela pomenljivo ime La Sirena Ubriaca. Prevod si poguglajte. Imajo tudi svojo spletno stran in baje se da tudi iz Slovenije naročiti Marsalo. Imajo tudi več deset vrst raznih namazov iz najrazličnejših sestavin, ki jih namažejo na majhne kruhke. In jih seveda tudi prodajajo. Njami.

La Sirena Ubriaca

Nadaljevali smo sprehod po napol izpraznjenem mestu (opoldanska siesta) in bolj po sreči kot po načrtu vstopili v en kvartir, kjer so bila štiri čudežna drevesa povezana z ovijalkami, na sredini med njimi vodomet. Med pitjem kave, sta se otroka zabavala ob in na drevesih.

Drevesa zavita v ovijalke

Marsale smo se nagledali, zato smo se ob obali odpravili naprej proti jugu.

Ob cesti smo zagledali priprave na pustno povorko. Po guglanju smo nekako doumeli, da naj bi se začela ob 16. Do takrat je bilo še 10 minut, zato je padla    odločitev, da počakamo. Policaji so res zaprli del ceste do 16 ure, kar smo si razlagali kot obetavno. Po siciljansko je to seveda pomenilo, da se bo vse skupaj začelo enkrat popoldne.

Okrog petih se je prvi voz premaknil naprej okrog ovinka, za njim kmalu drugi, ki pa je malce narobe zastavil pot in s traktorjem skoraj poškodoval lastno masko, ki jo je prevažal. Vse skupaj se je v trenutku ustavilo.

Reflektorji na traktorju so zapeli v roko od kraljične na vozu

Seveda je bilo tudi reševanje po siciljansko. V bistvu je bil to še najbolj zanimiv del povorke, še preden se je sploh začela. Nato so končno traktor odpeli, pustili  prikolico na sredi ceste in spet se 20 minut ni zgodilo nič. No, to je izbilo dno tudi slovenski potrpežljivosti in okrog 17.30 smo odšli, tako da ne vemo, kako se je vse skupaj razpletlo.

prikolica brez vlačilca čaka sredi ceste

Dan smo nameravali zaključiti s prigrizkom na obali in pogledom na zahajajoče sonce. Na žalost nas je pregnal pogled na kupe smeti, ki jih očitno morje in ljudje odložijo na obali. Prav tako so nas nadlegovali potepuški psi, ki so bili videti prav bogi. Tudi to je ena od značilnosti J Italije in Sicilije. Padla je odločitev, da se odpeljemo domov v Trapani, kamor smo prispeli v večernih urah.

Misel dneva: ura na Siciliji pomeni povsem nekaj drugega kot piše na urniku.

Avto smo najeli šele od jutri naprej, tako da smo bili prisiljeni še en dan ostati v Trapaniju. Izkoristili smo ga po nedeljsko.

Po poznem zajtrku  najprej sprehod do pristanišča in ogled ribiških bark ter sprehajalne poti po pomolu, ki je bila, kot smo že vajeni, zaprta. Tako da so ostale samo barke.

Dve ali celo tri barke parkirane druga drugi ob bok

Na poti v pristanišče smo slučajno zašli v eno ulico, kjer smo zagledali vabljiv napis “pasticceria”. Napis ni razočaral.

Težka odločitev

Privoščili smo si jih na pomolu z vetrom v laseh in pogledom na odprto morje.

Nato smo v velikem krogu odšli proti apartmaju, med potjo naleteli na odprto trgovino s tradicionalnimi spominki in zapravili nekaj evrčkov.

Značilni vzorci na keramiki, ribe in čudni storži

Malo po mestnih ulicah,

A grem z biciklom?

malo ob obali

V ozadju hrib z vasjo/mestom Erice na vrhu, z oblačno kapo

smo se v zgodnjih popoldanskih urah prebili nazaj do apartmaja. Vsi sestradani smo si privoščili kosilo v italijanskem stilu. Pašta na več načinov, glavna jed (spet ribe), priloga, sladica.

Kosilo

Sledil je počitek, nato pa še večerni sprehod po mestu in pijačka v sprehajalni coni. In spet ena posebnost Italije ali Sicilije. Veliko trgovin odprtih spet v nedeljo zvečer, predvsem s cunjami, zunaj na ulicah vse polno ljudi. Mesto je spet oživelo, ko je bilo cel dan zaspano in prazno.

Ok, še eno priznanje. Med večernim sprehodom smo še enkrat zavili v znano slaščičarno.

Misel dneva: ne vstopaj v slaščičarno, če želiš trenirat vzdržnost za cuker.

Po odličnem kafetu za vogalom in krepčilnem zajtrku, smo se končno vsi štirje spravili iz hiše.

Naše stanovanje je nekje nad modrim kamionetom v drugem nadstropju.

Nad tovornjačkom je apartma

Odpravili smo se raziskovat mesto. Ena od najbolj znanih znamenitosti Trapanija je ribja tržnica. Sedaj verjetno v manjšem obsegu kot sredi sezone.

Takole na enih dvajsetih do tridesetih stojnicah ribiči prodajajo svoj ulov. En bolj glasen od drugega. Vse zgleda privlačno, cene zmerne.

Del ribje tržnice

Trilje za večerjo

Sprehajali smo se ob obali in si v delno oblačnem vremenu nekje v daljavi predstavljali Afriko.

Desno na morju je nekje Afrika

Med sprehodom po drevoredu ob pristaniškem terminalu smo sklenili, da popoldne skočimo z busom na bližnji hrib v znano vas Erice.

Sprehajališče ob pristanišču

Skočili smo na hitro kosilo v apartma in spet nazaj v pristanišče. Avtobus je zamujal več kot petnajst minut ampak končno se je prikazal in nas pobral. Bili smo edini potniki.

Erice je znana vas na pečini nad Trapanijem, obdana z obzidjem in polna slikovitih tlakovanih ulic, stolpov, ter prodajaln keramike z značilnimi siciljanskimi motivi.

Po preverjanju na Wikipediji naj bi Erice naseljevalo skoraj 30.000 prebivalcev. To ga seveda uvršča bolj med mesta, ampak glede na to, da smo videli kakih dvajset duš, vztrajamo pri vasi.

Ena spodaj, drugi zgoraj.

Ne žgečkaj me, mami.

Na žalost je bila večina znamenitosti konec februarja zaprta, tako da smo predvsem pohajali okrog in odkrivali vedno nove prehode med hišami.

M. je na dveh slikah hkrati

Pred chiesa Madre

Na hribu (kar 751 m) nad morjem je bila temperatura seveda drugačna kot v dolini in zoprn mrzel veter nas je kar silil v gibanje.

Na žalost je bilo do edinega večernega avtobusa kake tri ure, tako da smo najmanj trikrat prekrižarili vse potke, popili obvezno kavo, spominke gledali bolj skozi izložbena okna, zaman pritiskali na zaklenjena vrata muzejev in cerkva.

Po sončnem zahodu

Trapani daleč spodaj v zahajajočem soncu.

smo se odpravili proti avtobusni postaji in se že pol ure pred odhodom nagnetli v prazen bus. Šofer se nas je usmilil, ko je videl kako drgetamo od mraza.

Po strmem spustu v mesto smo ugotovili, da je Trapani v soboto zvečer oživel, saj so bile ulice in lokali kar polni.

Mi se nismo pustili premamiti lučem ulice, ker nas je vleklo na težko pričakovane ribe.

Misel dneva: Zgoraj je običajno bolj hladno;-)

Že decembra smo se odločili, da gremo tudi letos med zimskimi šolskimi počitnicami nekam bolj na toplo.

Iskanje gre po naslednjem sistemu. Kam se najceneje leti iz Trsta v omenjenem času, da tam še nismo bili ter da so februarske temperature nad 10 st. Celzija.

Odločitev je padla za Sicilijo.

Takoj po šoli in službi v petek popoldne do letališča in z Ryanairom do Trapanija, mesteca na SZ strani otoka.

Ko prevzamemo kovčke, gremo na avtobus, ki nas v polurni vožnji do mesta dodobra pretrese.

Na postaji nas pričaka g. Natale L., ki zna tri besede angleško, ima pa hiter korak, saj ne vleče kovčka.

Komaj ga dohajamo in po deset minut hoje prispemo v ozko ulico in se vzpnemo v 2. nadstropje meščanske hiše.

Raziskujemo stanovanje in se lovimo po labirintu sob in hodnikov. Sicer pa je apartma lušten, opremljen v starinskem stilu z umetniškimi deli lastnice.

Ku ku.

Pa še spalnica.

Tako, ura je deset, spanec kliče, jutri pa raziščemo, kje smo.