Makadamkanje

Kaj boljšega v vročini nad 30 stopinj, kot se usesti malo na kolo. Še bolje je zapeljati kak meter višje in v senco visokih dreves.

  
Danes sem se odločil, da bom naredil prav to. 31 stopinj je kazalo v dolini in prah bele ceste se je zažiral v usta. V klanec proti Sv. Trojici je šlo zelo počasi, s soncem v hrbet. Še za muho, ki se je parkirala na moj obraz je bilo prevroče in se je odločila za prevoz.

Makadamkanje je relativno nov šport oziroma izvedenka ciklokrosa. Večina večjih firm je že pripravila svoj model bicikla primernega za makadamkanje. Ponavadi so to cikľokros kolesa z nekoliko nižjim gonilnim ležajem, podobno kot na cestnem kolesu. Tudi prenosi so ponavadi malo lažji kot pri ciklokrosu, saj se tukaj premaguje daljše klance, ki so lahko na sveže nasutem peščenem terenu kar težki. Seveda se takoj pojavi vprašanje zakaj? Zakaj potrebujemo posebno kolo in MTB ni ustrezen?

  
Za relativno udobno vožnjo so pomembne tudi pnevmatike, ki naj bi bile nekoliko širše. Seveda prav točnega pravila ni, vsak si izbere, kar mu je ljubo. Širši plašči pridejo prav predvsem zato, da jih napolnemo z nekoliko nižjim pritiskom in s tem nekoliko ublažimo trdoto okvirja, ki je brez vzmetenja.

  
Danes je bilo prav odlično nad 800 m pod krošnjami notranjskih gozdov, ki pa so v zadnjem letu in pol zelo spremenjeni zaradi žleda in sečnje. Sence je bilo še vedno dovolj. Na tej višini tudi vožnja po soncu ni bila neprijetna. Termometra sicer nisem imel s sabo, vendar mislim, da je bilo vsaj 5 stopinj manj kot v dolini. Edini problem je bil prah, ki se je dvigoval s ceste. Noge od kolena navzdol čisto bele.

  
Čista samota, srečal sem dva avtomobila v dobri uri in pol. Tišina, trenje peska pod gumami, piš vetra na spustih. Predpriprava na Francijo. Tudi bicikel je bil potreben tuširanja na koncu zaradi vsega prahu. Strade biance so upravičile svoje ime.

In še odgovor na vprašanje zakaj. Zato, ker gre hitreje. Tako navzgor kot tudi navzdol.

Spomnim se koliko posmeha je požel pred leti tekmovalec na Triatlonu jeklenih v Bohinju, ko se je na Uskovnico peljal s takrat cestnim kolesom s širokimi gumami s profilom. No, šlo mu je kar dobro. Kdo bi vedel, da je to znanilec novega trenda v kolesarjenju. Poskusite.

5. argonavtski maraton

No, danes je bil pa povsem drugačen dan.

Prvič je bolj letelo. Vsaj po ravnini, v klanec vsak po svojih močeh.

Pot je vodila v osrčje Polhograjskih dolomitov, po čudovitih poteh in vaseh.

Argonavtski

Vreme je bilo odlično. Prej na sveži, kot na vroči strani.

Proti vrhu

Tudi navzdol je letelo kot mora.

V cilj

V cilj

Na koncu seveda obvezne testenine. Pa še medalja za trud.

Lepo je bilo.

medalja argonavtski

9. kolesarski maraton po poteh obeležij vojne 1991

Vreme zjutraj ni obljubljalo preveč. Tudi napoved za čez dan je bila bolj kilava. Kljub temu sem se odpravil proti Vipavi.

Glede na vremensko napoved se nas je v vipavski vojašnici zbralo nekaj manj kot prejšnja leta.

Vipava1

Kolesarili smo po obronkih vipavske doline, kjer so se odvijali spopadi ali drugi pomembni dogodki med vojno za Slovenijo leta 1991.

Na sredini je bil kratek postanek v Novi Gorici za sendvič in pijačo, nato pa nazaj proti Vipavi, da smo sklenili krog. Tempo počasno turistični.

 

Vipava2

Na koncu še topel obrok in spominska medalja. Hkrati pa je padla odločitev, da grem jutri še na argonavstki maraton.

 

medalja Vipava