Danes se je obetal dolg vroč dan. Žal nam zgodnji odhod ni najbolje uspel. Tako smo v Bedoin, najbolj znano izhodišče za vzpon na Mont Ventoux prišli šele okrog 9.30. Preden sem najel kolo, se preoblekel, obiskal določene prostore, je minila še kakšna ura in pol. Tako sem v klanec začel šele malo pred dvanajsto.

Vzpon na Mont Ventoux je dolg nekaj manj kot 22 km, s povprečnim naklonom 7,6%. Značilnost vzpona je, da ga lahko razdelimo na tri dele. Najlažjih je prvih šest km iz Bedoina, kjer se cesta počasi vije do pobočij hriba. Takoj po šestem km se postavi pokonci in naklon se ne zmanjša do 15 km, kjer je koča Reynard. Ta del je tudi psihično izredno zahteven, saj večino časa poteka skozi gozd, brez izravnav in brez serpentin ali česa podobnega, kjer bi lahko za trenutek počival. Samo rahli ovinki levo desno in naravnost navzgor. Po koči sledi še sedem zadnjih km po pobočju, ki zgleda kot lunina površina. Naklonina je nekoliko nižja (okrog 7%) do zadnjega kilometra, kjer se spet poveča. Ta del je v primeru vetra zelo naporen, saj si zelo izpostavljen.

   
   
Tokrat sem imel spremljevalce iz vozila, da sem lahko enkrat dolil vodo in da sem končno dobil fotografije samega sebe med akcijo. Oziroma trpljenjem, grizenjem.

Zadnji metri so bili res naporni in dolgi. Na vrhu še zaslužena fotografija.

  
Takoj po fotografiranju smo napadli stojnice z bonboni. Kar težko se je bilo odločiti, saj je teža kar naraščala.

  
Po spustu, ki je izgledal kot da bi nekdo pihal v tebe z vročim fenom, smo šli na pijačo, ki pa nas ni ohladila. Odločili smo se, da potrebujemo konkretnejšo ohladitev. Malo smo posurfali in našli v bližini, na severni strani Ventuja, dolino in rečico Tourmalene, kjer se je kljub 35 st. v senci dalo pohladiti. Žal tolmuni niso omogočali skakanja ali konkretnejšega plavanja, ampak bolj namakanje. 

  
Tako, to je naš zadnji dan v osrednji Provansi, jutri se premaknemo proti vzhodu.

Današnji dan je bil zame bolj kolesarsko obarvan. Na sporedu je bil vzpon na Alpes D’Huez. Zjutraj me je S. odpeljala do trgovine, kjer sem se že včeraj dogovoril za najem bicikla. Tako sem ga danes prevzel, namontirali smo pedala in potem, gremo.

Naš kamp je tik pod začetkom vzpona na A d’H. Do mesteca je še približno 1 km. Naredil sem še nekaj km po mestuZa ogrevanje in potem nazaj. Tik za kampom se cesta postavi navzgor. Za neogrete noge je to kar šok. Vzpon poteka po cesti, ki jo sestavlja 21 znanih ovinkov, vsak je posvečen nekomu drugemu znanemu iz kolsarskega sveta. Eden najbolj znanih je nizozemski, kjer se vsakič, ko poteka dirka v klanec, zbirajo trume napol pijanih nizozemskih navijačev in skačejo kolesarjem pred bicikle in jih s tem “spodbujajo”. Vzpon je dolg približno 14 km, vzpnemo se na višino 1815 m. Povprečni naklon vzpona znaša 8,1 procenta. Najbolj strm je dejansko začetek, zato je treba začeti rezervirano, saj te sicer prehitro navije. V klanec se od zgodnjih jutranjih ur vijejo trume kolesarjev, ki so različno pripravljeni.

Klanec se nadaljuje z enakomernim vzponom do vrha. Kot sem že včeraj napisal ni sam vzpon in tudi vrh kot tak nič posebnega. Alpes d’Huez je mondeno smučišče, kjer je polno smučarskih kapacitet, hotelov, apartmajev, …

Tudi zato se mimo kolesarjev ves čas vije promet, ki je na trenutke precej neprijeten. Da si lahko predstavljate, kako zgleda na vrhu, objavljam eno slikco.

Na vrhu je ravnokar potekala nekakšna tekma v spustu za gorske kolesarje in je bil zato narejen obvoz. Tako pravzaprav ne vem, ali sem bil sploh na uradnem zaključku vzpona, saj sem malo kolesaril sem pa tja in se lovil po cestah skozi kraj, poleg tega pa je bil še sejem lokalnih kmetov po sredi ceste na vrhu.

Ker nisem hotel, da se s tem neuglednim vzponom vse zaključi, sem izbral podaljšek čez precej nepoznan col du Sarenne, ki je postal znan šele leta 2013, ko je potekala čezenj stota dirka po Franciji, ko so kolesarji naredili tisti znameniti krog, da so se lahko dvakrat zaporedoma povzpeli na A d’H, kjer je bil drugič cilj etape.

Na col du Sarenne se  po nekaj kilometrih spusta z Alpes d’Hueza, vzpnemo na višino skoraj 2000 m, natančneje 1999. Da se lahko pohvalim, da sem bil spet na dvatisoč metrih, sem kolo dvignil za en meter.

S prelaza Serenne je zelo zahteven spust po ozki, dotrajani in strmi cesti v dolino, kar je delalo tudi kolesarjem pred dvemi leti probleme.

Kak km se cesta nadaljuje po dolini, nato pa spet zagrize v klanec. Ta del je bil najhujši, saj je sonce že močno pripekalo, bilo je totalno brezvetrje, strmina pa precejšnja. In to vsaj 6 km. Za ta del nimam slik. Namen tega vzpona je bil da se zopet povzpnemo nad dolino in po strmi ozki cesti, vrezani v skalo tik nad dolino in mestecem spodaj, prečimo nazaj proti cesti na Alpes d’Huez, kjer se ji ponovno pridružimo na spodnjih dveh kilometrih. Tako se zaključi krog z nekaj manj kot 60 km in nekaj manj kot dvatisoč višinskih metrov.

Sonce me je precej izčrpalo in ožgalo.

Medtem je bilo dogajanje v kampu precej bolj mirno. Otroka sta večino dopoldneva in del popoldneva preživela v vodi. Žal je to pustilo posledice, da sta rahlo rdeča v obraz. Ampak važno, da sta uživala.

Tako, to je to. Kolesarjenja je za nekaj dni konec, jutri sledi daljši premik v Provanso.

Danes se je zgodba glede temperature obrnila. Noč je bila sicer precej soparna in smo bolj slabo spali. Zjutraj pa se je nakazoval bolj svež dan. 

Dopoldne smo se odpravili proti prelazu Col du Mollard. Tokrat z avtom. Najprej smo se nekje na pol poti, in po prevoženih nešteto serpentinah, ustavili v majhni vasici Arviez de Jeune. Najprej smo si pogledali hribček nad vasjo, kjer naj bi se prikazovala Marija, če je naše znanje francoščine ustrezno. No, nam se ni prikazala, razen kipa, smo se pa malo ohladili v senci pod macesni.

   
 
Privoščili smo si še kosilo ob izpraznjenem ribniku namenjenem kopanju, kjer je otroke in S. že rahlo zeblo v senci. Temperatura približno 20 stopinj. 

Pogreli smo se na soncu ob sosednjem ribniku, v katerem lahko plavajo samo ribe in ga preletavajo kačji pastirji.

  
Tik pred prelazom smo se ustavili v eni zanimivi vasici in si ogledali cerkvico s pokopališčem. Tukaj smo dobili odgovor, kaj pomenijo majhne (20x30cm) plošče marmorja z raznimi izklesanimi podobami, ki smo jih prej videli v izložbah nekaterih trgovin. Očitno je v Franciji navada, da pokojniku namesto cvetja in vencev prinašajo take ploščice z napisi in mogoče kako vklesano podobo. Nekateri grobovi so jih bili kar polni.

  
Dvignili smo se do vrha na prelaz Col du Mollard. V ograjenem delu so otroke navajali ježe na konjih. Glede na velikost so bili poniji. To je U. za dobro uro prikovalo na mesto, da si je ogledovala celoten potek igre in učenja.

Medtem smo S., M. in jaz odšli nekaj metrov više, kjer je v umetnem jezeru za potrebe zasneževanja, poleti urejeno kopališče. Mi smo se predvsem sončili, ostali otroci pa so kar veselo čofotali po vodi. Ob bregu je plavalo kar nekaj majhnih črnih plavalcev in M. je našel enega, ki je bil tik pred dokončno spremembo v princa 😉 

   

V Franciji Je seveda treba dan zaključiti ob dobri hrani in pijači. Bila je tako dobra, da smo se fotografiranja spomnili šele, ko ni bilo kaj več pokazati. No vsaj delni dokaz je ostal na mizi.

 
Zaključna misel: mislim, da bomo danes raztegnili spalne vreče.
 

Danes je bil poseben dan. Zjutraj okrog desetih sem se usedel na kolo in se odpravil na prelaz. Vzpon se začne takoj pred kampom in se razen krajšega vmesnega spusta nadaljuje celih 30 km na vrh prelaza železnega križa. Vzdigneš se za približno 1500m. Sodi v izvenserijsko kategorijo in je občasno uvrščen na Tour. Povprečen naklon je sicer zaradi vmesnega spusta nekoliko nižji, vendar je večino časa med 5 in 10 procentov.

Problem je seveda vročina, ki kolesarja spremlja ves čas. Že tako je ozračje pregreto, svoje pa doda še pomanjkanje sence, ponavadi ravno pri najstrmejših delih.

Zanimivost večine pomembnih kolesarskih prelazov v Franciji so oznake. Te so ponavadi značilne belo-rumene barve in postavljene vsak kilometer od uradnega začetka klanca do vrha Prelaza (cola). Spodaj je napisana trenutna višina, nad njo število kilometrov do vrha, ime prelaza, na rumenem delu pa povprečni naklon naslednjega kilometra. Danes je bilo po prvih kilometrih vzpenjanja vse kar je bilo enako ali več osem, mučenje psihe in telesa. Ta zadnji kilometer se je vlekel in vlekel.

Na vzpon se ne glede na vročino od najzgodnejših ur zgrinjajo kolone kolesarjev, katerih število vidiš šele med spustom. Med vzponom je namreč redko kdo ektremno hiter tako da ponavadi gledaš nekaj istih sotrpinov ves čas do vrha.

Glede na dolžino klanca, se dejanski prelaz prikaže šele po uri in pol vzpenjanja. Vmes gre cesta skozi več vasic polnih apartmajev, ki zaživijo predvsem pozimi, sedaj se pa vse pripravlja na Tour, ki bo po teh cestah vozil med 23 in 25. Julijem.

Na spodnji sliki je do prelaza še kakih 5 km po soncu in s povprečnim naklonom med 8 in 10%. Uživancija.

Prelaz je na tistem sedlu na vrhu slike.

Na vrhu sem srečal skupino Belgijcev iz našega kampa (trije tipi v petdesetih), ki že 23 let prihajajo v te kraje in kolesarijo po legendarnih prelazih. Spuščali smo se skupaj po drugi poti preko prelaza Col du Glandon.

Na tej sliki sem skupaj s sotrpinom Jenz-em iz Švice, ki s skupino kolesarjev že nekaj dni kolesari od prelaza do prelaza. Vmes jih spemlja kombi z opremo in hrano. Vsak dan naprej. Jenz je omenjal, da je danes kar težko vstal in je potreboval kako uro vrtenja pedal, da je prebudil mišice. Verjamem. Do vrha sva se “izmenjevala” v vodstvu.

No medtem, ko smo mi trpeli, so se otroci in S. odločili, da ne bodo prenašali vročine s postopanjem naokrog in so nedaleč od našega mesta našli en ribnik, ki je bil primeren za kopanje.

Popoldne, ko sem se spustil v dolino in je temperatura znašala cca 40 stopinj, sem se jim pridružil še jaz. Bilo je resnično vroče. Zdelo se je, da se je pol Francije zbralo tam.

  

No, tako se je zaključil naš dan, vendar ker se temperatura ni spustila, smo se zvečer odpravili v klimatizirano štacuno. Žal so nas ob pol osmih vrgli ven, ker zapirajo.

Saj res. Pozabil sem, da smo danes obiskali tudi muzej znanega francoskega izdelovalca nožev Opinel, ki je živel tukaj. V bistvu je cel muzej predpriprava za trgovino na koncu. Cene so sicer kar ugodne za relativno kvalitetne nože. Seveda je nismo zapustili prazni, ampak olajšani za nekaj evrov. Vse je izdelano v Franciji.

Začelo se je v Sloveniji ob petih zjutraj, sledilo je 750 km vožnje čez s. Italijo skozi predor Frejus (12,8km 44,2€ 🙁 v dolino Maurienne kamp des Grandes cols. V Italiji je že ob osmih zjutraj temperatura presegla 30 stopinj. V Franciji je bilo nekoliko bolje, kljub temu zelo vroče in soparno. Za jutri napovedujejo popoldanske nevihte in ohladitev  v sredo.

  
Postavljanje šotora v taki vročini je mala malca. Še preprosta navodila od 2 seconds šotora od Quechue ti ne gredo v glavo oziroma iz nje zaradi temperature.

Na koncu smo zmogli in se usedli v senco, kjer je pot še naprej tekel dol po nas.

  
Kamp je seveda posvečen kolesarjenju na visoke francoske prelaze, še posebej znane iz Tour de France. To kažejo slike koles v obliki značilnih  majic s Toura (rumena, zelena, bela in pikčasta) ter seveda spodnja slika recepcije v kampu.

  
Zakaj smo sploh tukaj, v tem delu Francije, se sprašujete. Seveda je škoda iti tako daleč, ne da bi poskušali prekolesariti na katerega od znanih Coľov. Col de Galibier, Col de telegraphe, Col du Glandon, Col de la Croix de Fer in drugi so najbolj znani iz Francoske dirke, ki se je začela pretekli vikend in bo gostila dve etapi. Tukaj je že vse v pričakovanju. Zastavice obešene po celem mestu. V kampu vsi kolesarijo.

Tudi jaz sem še odločil, da ne bom zaostajal. Sposodil sem si kolo in danes naredil en kratek preizkus na znamenite Lacets de  Montvernier. 17 ovinkov vsak po 180 stopinj, povprečni naklon 8,5% dolžina okrog 3 km. Žal je bilo tudi ob 18.30 še vedno za “krepat”. 

Tako zgleda od spodaj pred štartom. Do vrha, do kapelice.

  
Pa še ena slika ovinkov, slikanih med spustom. Bomo videli, kako bo jutri. V planu je železni križ.