Proti koncu avgusta, ko se vreme že začne spreminjati v jesensko, je včasih potrebno takoj odreagirati, ko se v vremenski napovedi pokaže priložnost za lep vikend.

Glede na to, da letos morja nismo videli ravno v izobilju, izbira ni bila pretežka. Odločil sem se, da bom priložnost izkoristil še za biciklistični trening.

Kljub temu, da je bilo že po dvajsetem avgustu, so se že od zgodnje ure skozi Pivko valile kolone avtomobilov proti morju čez mejni prehod Jelšane. Zato mi je bilo kar hitro jasno, da nimam kaj delati na cesti skupaj s toliko pločevine.

Medtem, ko je ostali del družine ubral bolj direktno pot, sem si jaz izbral nekoliko večji ovinek, z željo po senci v zavetju drevja, kar se je kasneje izkazalo kot skoraj pretirano.

Da prideš na Hrvaško čez mejni prehod Babno polje, je potrebno narediti kar precej dodatnih km. Ampak to se vse šteje v plus, zato pogumno naprej.

Tik pred mejnim prehodom

Začetna temperatura je kazala osvežilnih 16 ob osmi uri zjutraj, in z željo po tem, da me sončni žarki čimprej segrejejo, sem vrtel in vrtel. Vendar sem seveda pozabil, da so to najhladnejši deli Slovenije, kjer se podirajo temperaturni rekordi predvsem navzdol, tako da gretja ni bilo od nikoder. Na drugi strani meje, kjer je Prezid (HR), ni bilo seveda nič drugače.

Ker je bila pred mano še dolga pot, za mano pa že kaki dve uri zmernega vrtenja nog, sem si na obcestni klopci vzel nekaj časa za malico.

Razen nekaj lokalnega prometa med Rakekom in Bloško polico, sem tokrat imel cesto samo zase. Tako je bil to res čas za poglobljeno meditacijo. Najbrž se sprašujete s kakimi globokimi mislimi se človek v takih trenutkih ukvarja. Prejšnji teden objavljena študija (sicer opravljena pri tekačih na dolge proge) velja tudi za kolesarje. Več kot 70 % misli je bilo povezanih s tem, kako neudobje predstavlja aktivnost, ki jo opravljajo, ali bodo zmogli, kako hitro morajo iti in podobno. Potem se res vprašaš: “Zakaj že to počnem?” Ja odgovor je dal že Gregorčič, če malo parafraziram njegovo pesem prosto po prešernu:”Življenje ni potica.”

No vmes sem srečal enega pogumneža, ki se ni ustrašil nobenega napora. Na prvi pogled sicer zgleda bolj kot Jezus pod Kalvarijo, ampak kaj vemo, s kakšnimi trpljenjem se je ukvarjal umetnik, ko je delal ta kip.

A kdo ve, kdo je ta možakar? Za prvi pravilen odgovor častim pivo.

Pot je vodila naprej skozi notranjske ali kake druge gozdove. Klancev je bilo po občutku vedno več kot spustov in tako naprej v tem stilu. Sedaj že prepoznate vzorec razmišljanja?

Nekaj, kar je odtehtalo vse drugo pa je treba dodati. Čista samota. Skoraj nisem srečal žive duše. Še medvedi so se poskrili. Če samo pomislim, da bi moral iti čez Reko ali kaj podobnega, me kar strese.

Vmes me je pot vodila skozi NP Risnjak, ki sem si ga že označil za kak enodnevni izlet. Tisti, ki ste se že v zadnjih par letih peljali po avtocesti od Reke proti Bosiljevemu, ste najbrž na levi strani uspeli zaznati znan prizor. Zgleda, da je žled februarja 2014, ki je prizadel naše kraje tudi tukaj pustošil, saj je gozdna krajina vidno poškodovana in spodnji prizori povsem običajni.

Po kakih štirih urah sem končo prispel v civilizacijo in se vključil na gl. cesto Delnice-Reka, kjer pa se seveda nisem mogel izogniti več pločevini, ki se je valila naprej proti morju. V daljavi spodaj se je že dalo čutiti morje.

Tukaj je bila tudi najvišja točka ture, prelaz Jelenje (880mnv). Sedaj pa samo še 25 km spusta praktično skoraj do Krka. Žal so se za to pot odločili tudi vsi tisti, ki niso želeli plačati cestnine na avtocesti ali so ubrali bližnjico. In ni jih bilo malo. Od dvokoles do težkih cistern in avtobusov. Na srečo je bilo navzdol in sem bil enako hiter ali hitrejši kot ostali promet.

Ni več kaj dosti dodati. Kolone pločevine se valijo čez most na Krk, vmes en osamljen kolesar. Kampi so bili nabito polni, tako da smo šele v tretjem dobili eno kamnito precenjeno parcelo med avtodomi in prikoličarji. Ajde, za eno noč naj bo.

Statistika prevožene poti: cca 140 km in dobrih pet ur vožnje, dobrih 1500 metrov vzpona. Dokler se nisem spustil prav do morja, me je zeblo. Klub dolgim rokavom in podmajčki.

Zemljevid+višinski profil

Pa še ena romantična za konec.