Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm
Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.
Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.
Postanek sredi gričev
Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.
Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija
Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti
A ni kjutkan most?
in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.
Lago di Corbara
Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.
Za spremembo namesto kolesa v klanec
Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.
Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.
Detajl s krstilnika-Jezusov krst
Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.
Hvala bogu
Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.
čokoladna pica?
Nato sva zatavala po stranskih uličicah
Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter
in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.
Katedrala v Orvietu
Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.
Hiijaaa
Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.
Pozdrav U&M