Orvieto-Monte del lago, 79 km, 4:44, 1010 vm

Danes je bila pred nama še zadnja etapa. Korajžno sva se najedla pri hotelskem zajtrku. Potem pa skozi prehod pod železnico na drugo stran, še zadnji pogled na Orvieto na hribu in se je začelo.

Orvieto na hribu

V klanec seveda. Danes, če ni šlo gor, je šlo dol zgolj zato, da sva se lahko še enkrat povzpela na isto višino. Izbrala sva ceste, ki so bile nekoliko bolj prijazne do kolen, kar v matematičnem jeziku pomeni do cca 8 % naklona. V tak klanec se da peljat polno natovorjen nekaj časa (tudi npr. 10km), brez da bi kolena preveč trpela.

Med potjo sem si končno vzel čas, da sem poslikal italijanski traktor, s katerim obdelujejo tudi strme njive.

Traktor goseničar

Ko sva bila končno na vrhu, sva bila že utrujena in potrebna pavze in hitrega okrepčila, ki sva si ga privoščila na otroškem igrišču.

Senca ali sonce?

Zanimivo. V celem tednu v Umbriji nisva srečala nikogar, ki bi potoval s kolesi. Danes pa kar osem kolesarjev, ki so potovali kot midva.

Seveda se tudi midva nisva dala, grizla v nove klance in si vzela tudi čas za selfi.

Dolga ravnina v klanec za nama

Občudovala sva lepo obdelano pokrajino, uživala v samotnih cestah in opazovala oddaljene kraje na hribih.

Pač en kraj v daljavi

Nisem še omenil, da sem si nabavil pred kolesarjenjem dodatno opremo.

Kaj se dogaja za mano

Super je, da vidim, če je S. za mano in seveda za opazovanje prometa, še posebej, ko gre kak šlepar.

Po dolgih mukah, ki so bile danes še kar prijetne, sva zašpičila krog, ki sva ga začela v ponedeljek. Končala sva v kampu, kjer naju je čakal avto.

Kako je že oni pregovor: “Najprej štalca,

Osamelec

pol pa kravca.” V najinem primeru, pujs v obliki pečenic s skledo solate.

Njami, samo zdravje

Ne, sklede nisva tovorila s sabo, ampak sva jo danes kupila v trgovini.

Misel dneva: Kolo je prav fletno sredstvo za premagovanje daljših razdalj.

Pozdrav U&M, jutri se vidimo.