Izlet v dolino Glinščice

Velikonočni ponedeljek je idealen dan za prvi resnejši pomladanski obisk narave. Sploh, če ga združimo z idealnim vremenom, kot je bilo današnje.

Že na začetku vikenda je padla ideja, da se odpravimo na izlet po dolini Glinščice, ki smo jo sicer že večkrat prekolesarili po trasi stare železnice od Kozine do Trsta in nazaj.

Pri tem smo opazovali ljudi, ki hodijo po poti na nasprotni strani doline in rekli smo si, da si moramo kdaj vzeti čas tudi za peš varianto.

Za izhodišče smo vzeli vas Boljunc na italijanski strani, natančneje parkirišče ob informativnem centru/teatru Franceta Prešerna.

informativni center

Založili smo se s primernim zemljevidom  in opisom poti, nato pa se podali na pot. Prvi del vodi skozi vas in njene slikovite, ponekod ozke ulice, v značilnem primorskem slogu.

Čez 15 minut pridemo do koče Premuda, kjer se konča cesta in začne pešpot. Kaj kmalu smo grizli v hrib. Da bi videli čimveč, smo si izbrali pot, ki je označena z roza barvo. Ta gre mimo večine pomembnih znamenitosti doline.

Kaj kmalu smo se ločili od glavne poti, po kateri so se vile množice ljudi in zavili v desno po št. 25. Spet smo bili v tišini svojih misli, v prijetno ohlajeni senci smo se vzpenjali pod steno na levi strani, ki je izhodišče za več plezalnih smeri.

pot navzgor, levo plezalne smeri v steni.

Kmalu smo prišli skoraj do vrha in se odcepili levo (pot št. 13) proti razgledni točki Comicijev turn, ki je najvišja točka poti. Del poti po vrhu gre po rahlo izpostavljenem grebenu, vendar nič posebnega. Pri turnu se odpre pogled na celotno dolino.

panorama doline Glinščice

Levo od razgledne točke pa je pogled segel tudi do Tržaškega zaliva in dlje.

tržaški zaliv med hribi

Z najvišje točke je šlo samo navzdol. No, vsaj nekaj časa.

Sledili smo gravitacijski sili proti cerkvici Sv. Marije na Pečeh.

spodaj pod nami cerkvica

Na toplih skalah pri cerkvi smo si privoščili obilno velikonočno malico in se zazrli v daljavo, ogledovali lepoto narave in debatirali o nepomembnih malenkostih ter se nastavljali sončnim žarkom. Kar težko se je bilo odpraviti naprej.

Naša naslednja točka je bil slap Supet. Razmišljali smo, da bi se verjetno v vročih poletnih dneh želeli ohladiti v vodi, danes nam je zadoščalo opazovanje lepe narave.

Slap Supet pada čez rob 36 m navzdol.

Pot smo nadaljevali do konca doline oziroma natančneje vasi Botač.

Malo pred vasjo je odcep levo v klanec, kjer nas najprej betonska, potem pa s kamnitimi kockami tlakovana pot pripelje na vrh nasprotnega brega, na traso stare železnice.

tale ovinek na klancu iz Botača spominja na Vršič. Tudi strmina je primerna.

Trasa stare železnice pa spet polna ljudi. Na eni strani kolesarji, na drugi pešci, nad potjo pa še plezalci. Tako da moraš vrteti glavo naokrog, da paziš na vsa ta promet.

spodaj kolesarji in pešci, zgoraj plezalci

Nadaljujemo skozi dva tunela (prijetna ohladitev) in kmalu po drugem tunelu krenemo levo dol po stezi, ki je označena z markacijami. Spet se v blagem spustu spuščamo skozi gozd.

ni bilo vroče. Na sliki vsi člani družine z dolgimi lasmi.

Nato nas pot pripelje do zadnje točke Zabrežec, kjer so razvaline nekdanjega gradu in en balkonček, kjer je lep razgled v dolino proti Boljuncu.

brez selfija ne gre. V ozadju levo Boljunec.

Sledi še kratek spust v dolino nazaj proti Boljuncu in po ravnini spet do avta, ki nas pričaka prijetno segeret.

Zelo prijetna pot, super vreme. Priporočamo za družinski izlet. Po naši oceni je pomlad ali pa jesen  najboljši čas za ogled, saj je sicer prevroče ali premraz.

Dolžina poti: 9,5km

trajanje: cca 3,5 ure s postanki (čiste hoje je za urco in pol)

višinska razlika: približno 450 vm

Priporočamo našo varianto saj je lepše, če začnemo razgled z vrha, kot pa da se najprej vzpnemo do cerve in potem navzgor do razgledne točke in spet nazaj do cerve ter naprej. Po naši varianti ne gremo nikoli po isti poti, razen dela po Boljuncu od parkirišča do koče Premuda.

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 11

Orvieto-Monte del lago, 79 km, 4:44, 1010 vm

Danes je bila pred nama še zadnja etapa. Korajžno sva se najedla pri hotelskem zajtrku. Potem pa skozi prehod pod železnico na drugo stran, še zadnji pogled na Orvieto na hribu in se je začelo.

Orvieto na hribu

V klanec seveda. Danes, če ni šlo gor, je šlo dol zgolj zato, da sva se lahko še enkrat povzpela na isto višino. Izbrala sva ceste, ki so bile nekoliko bolj prijazne do kolen, kar v matematičnem jeziku pomeni do cca 8 % naklona. V tak klanec se da peljat polno natovorjen nekaj časa (tudi npr. 10km), brez da bi kolena preveč trpela.

Med potjo sem si končno vzel čas, da sem poslikal italijanski traktor, s katerim obdelujejo tudi strme njive.

Traktor goseničar

Ko sva bila končno na vrhu, sva bila že utrujena in potrebna pavze in hitrega okrepčila, ki sva si ga privoščila na otroškem igrišču.

Senca ali sonce?

Zanimivo. V celem tednu v Umbriji nisva srečala nikogar, ki bi potoval s kolesi. Danes pa kar osem kolesarjev, ki so potovali kot midva.

Seveda se tudi midva nisva dala, grizla v nove klance in si vzela tudi čas za selfi.

Dolga ravnina v klanec za nama

Občudovala sva lepo obdelano pokrajino, uživala v samotnih cestah in opazovala oddaljene kraje na hribih.

Pač en kraj v daljavi

Nisem še omenil, da sem si nabavil pred kolesarjenjem dodatno opremo.

Kaj se dogaja za mano

Super je, da vidim, če je S. za mano in seveda za opazovanje prometa, še posebej, ko gre kak šlepar.

Po dolgih mukah, ki so bile danes še kar prijetne, sva zašpičila krog, ki sva ga začela v ponedeljek. Končala sva v kampu, kjer naju je čakal avto.

Kako je že oni pregovor: “Najprej štalca,

Osamelec

pol pa kravca.” V najinem primeru, pujs v obliki pečenic s skledo solate.

Njami, samo zdravje

Ne, sklede nisva tovorila s sabo, ampak sva jo danes kupila v trgovini.

Misel dneva: Kolo je prav fletno sredstvo za premagovanje daljših razdalj.

Pozdrav U&M, jutri se vidimo.

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 10


Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 9

Assisi-Spoleto, 60 km, 3:05, 270 vm

Zjutraj sva ponovila lekcijo od včeraj. 10 km do Asizija in nazaj + cca 150 vm.

Šla sva na jutranjo kavo in obvezen rogljiček.

Jutranji capucino grandissimo

Nato pa še na ogled bazilike sv. Frančiška, ki je pravzaprav v treh nadstropjih.

Prazen trg pred baziliko

Oba naju na to mesto vežejo lepi spomini izpred 25ih let. Mene na gostovanje po Umbriji z APZ A. Mav, S. pa na romanje s kapucini.

Nato sva se vrnila v kamp, do konca vse pospravila in se okrog 12 poslovila od Asizija.

Še zadnji pogled

Pot naju je vodila do Spoleta, kraja južno od Asizija, ki ju povezuje lepa kolesarska pot, umaknjena stran od civilizacije med polja in ob nasipe kanalov.

Nasipi in kanali ni ime romana

Prednost je seveda, da ni nobenega prometa, lahko pa včasih postane monotono.

Ravnina in dolgo nič

Vsakih nekaj kilometrov pot prečka cesto ali zamenja stran nasipa, to pa je tudi vse.

Pa še moja malenkost brez živih barv

Že spet en selfi

Vreme je bilo delno oblačno, a še kar sveže.

Po skoraj 60 kilometrih sva prikolesarila do predmestja Spoleta,

Kaj pa je to?

skočila po hrano za večerjo, nato pa v strm klanec do hiše, kjer sva imela rezervirano sobo.

Žal v tem delu Umbrije ni nobenih kampov tako da šotor žalostno sameva.

Po večerji in tušu pade odločitev, da bi skočila na hiter večerni ogled Spoleta kar čez hrib. To pomeni 70 vm vzpona, nato 100 spusta, da prideš na na najnižjo točko v mestu. Cerkve so seveda izpostavljene na višini in je potrebno še 100 vm vzpona skozi mesto. Govorimo o kratkih pa strmih odsekih. Naklon cca 13-18%

Na koncu sva prisopiha do katedrale, kjer smo pred leti peli, jo slikala, šla pogledat noter in “šibala” nazaj po isti poti. Klance si seštejte sami.

Spet Prazen trg pred katedralo

To je tipična Umbrija. Vsa mesta lepo na hribčkih.

kot npr. Foligno ob poti

Z avtobusom ali avtom je bilo vedno lepo, z biciklom pa je treba fajn premislit, preden skočiš na pivo ali po kruh, ki si ga pozabil kupiti.

Misel dneva: če je cel dan skoraj sama ravnina je zelo sumljivo.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 8

San Feliciano-Assisi, 51 km, 2:30, 450

Proti jutru je dež ponehal. Gkede nato, da nisva imela prav daleč do Asizija in da je bila dopoldanska napoved še bolj slaba, sva se zjutraj z avtom zapeljala do Perugie.

Po italijanskem zajtrku v kavarni (kava + rogljiček), sva si na hitro ogledala center mesta.

Trg pred katedralo

Šla sva pogledat tudi notranjost.

Po kaki urici sprehajanja po oblačnem in občasnem pršenju sva se odpeljala do kampa, kjer sva večino stvari, vključno s šotorom, pospravila že zjutraj.

Avto sva odpeljala do nekega drugega kampa, ki je imel varovano parkirišče. Medtem je S. spakirala torbe, jaz pa sem se s kolesom pripeljal nazaj.

Še poljubček za srečno pot.

V kampu napravljena

Nato naju je pot vodila do Perugie, kjer se je začela navigacijska odisejada. Dobrih deset km skozi mesto, gor, dol in naokrog.

Na koncu sva zasluženo prišla do drugega konca Perugie, mosta sv. Janeza.

Na mostu čez reko

Po 50 km sva končno zagledala Asizi v daljavi na hribu.

Pogled proti Asiziju v daljavi.

Približno pet kilometrov pred mestom sva našla lep kamp, ki se imenuje zelena vas.

Najina parcela

Pred večerjo sva skočila do kraja angelske marije z istomensko katedralo, bolj znano pod imenom Purciunkula.

Pred S. Maria degli angeli

Večina večjih cerkva je dobro ograjenih in vstop nadzorujejo vojaki, ki pregledujejo torbe. To je nova realnost.

Vojaki

Pa še cerkvica v cerkvi, kjer so se zbirali Frančišek in prvi frančiškani.

Purciunkula

Po večerji sva se v mraku odpravila do mesta in splezala s kolesi nekam v višave.

Tak pogled naju je pričakal ob spustu. V trdni temi sva prikolesarila do kampa.

Panorama z obzidja Asizija

Misel dneva: prijetno utrujena

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017, Dan 1

Kranjska Gora – Chiusaforte, 55 km, 2:30 h, 200 vm

Za štartno točko sva si izbrala Kranjsko goro. Do Trbiža v IT načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti po trasi stare železnice tam pa priključek na pred nekaj leti vzpostavljeno kolesarsko pot Alpe-adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža na italijanski obali.

Italijanski del poti, ki se imenuje Ciclovia, nedaleč od Trbiža prečka mejo z A. in je dolg pribl. 180 km. Tega nameravava prekolesariti v prihodnjih dneh, potem pa naprej. Kam? Boste videli.

Doma zjutraj vreme ni zgledalo najbolj obetavno. Do Kr. G. smo se pripeljali z avtom (hvala S.) in začela sva s pripravami pod kozolcem.

Predpriprave pod kozolcem

Celo pot je ulivalo, v KG je nekoliko popustilo in se spremenilo v občasno rosenje. Po skupni fotki pod smučišči, sva zajahala bicikle in se odpravila na pot proti Ratečam in italijanski meji. Poziranje

Prvo uro je šlo kar dobro, od Trbiža naprej pa je dež ojačal. Oblekla sva zaščitna oblačila in nadaljevala. Pot je na srečo ali pa tudi ne, šla ves čas rahlo navzdol. Hitrost visoka, a se ne segreješ dovolj, ker ne poganjaš. Temperatura je bila znosna (cca 14 st. C), da naju ni zeblo. Pod Višarjami kratka pavza in skozi števec kolesarjev, ki na žalost ni delal tako da najin prehod ni zabeležen.

Med potjo sva srečala kar nekaj kolesarjev, kljub dežju. Večinoma nad 60. Let, seveda. Bila sva hitrejša. Med njimi tudi Britanca Davida in Path, s katerima smo malo poklepetali v enem od mnogih tunelov.

Združila sta moči in se peljala na tandemu. Žal se je to izkazalo samo delno v redu, saj je bilo nekaj vmesnih klančkov, kjer je bilo treba stopiti s kolesa in potiskati. Pri enem vzponu sem jima dal eno roko, kot se reče. Potujeta od Salzburga do Benetk z ovinkom na G. jezero.

Nato pa naprej. Ko je samo rosilo, sva celo uživala v razgledu, ko je močneje deževalo pa nekoliko manj.

Čisto premočena sva prišla do kraja Chiusaforte, ker sva poiskala apartma, ki sva ga zjutraj rezervirala.

Lastnika žal še ni bilo in je rekel, da pride čez dve uri. Tako sva pristala v edini piceriji in preganjava čas, ko tole pišem.

No, končno v apartmaju, ki je luštkan. Sedaj pa vroč tuš, sušenje premočenih cunj in delanje načrtov za jutri.

Misel dneva: Ni važno koliko Tex-ov imaš oblečenih, na koncu si moker.

Pozdrav U in M.

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017-predpriprave

Premagovati razdalje s pretežno lastno močjo me je vedno privlačilo. Seveda sta čas in denar glavna omejevalca za uresničitev sanj. Sanje, pravijo, da ne škodijo. Ampak tudi od branja potopisov lahko postane človek odvisen, še posebej pa je lahko v nevarnosti denarnica.

Nekje je treba potegniti črto in sprejeti razumno odločitev. In se seveda odpraviti od doma.

Tako sva se tudi letos odločila, da bova del dopusta prepotovala s kolesi. Zadnji čas sicer nisva ravno posebej veliko kolesarila, ampak vseeno imava letos pribl. 1000 km v nogah. Ni ne vem kaj.

Glede na dostopnost in logistiko so bile različne možnosti v igri, na koncu sva se odločila za eno bližjih.

Na pot se odpravljava z že preverjenima kolesoma. Jaz s svojim jeklenim Surly Crosscheckom, S. s svojim Giantom Rove Liv.

Podobno kot lani bova uporabljala zadnje torbe proizvajalca Ortlieb ter torbe za na krmilo iste firme. Bistvena razlika v primerjavi z lani je to, da bova kampirala, kar pomeni, da voziva hišo in posteljo s seboj.

Takole zgleda prtljaga pred pakiranjem razvrščena po kategorijah.

Prtljaga po kategorijah za eno osebo.

Pa pojdimo po vrsti. Čeprav je to za enega, so seveda nekatere stvari skupne.

Levi stolpec (spanje):

  • spalka
  • podloga za spanje
  • šotor

Vmes:

  • različna elektronika
  • kabli
  • ura

Sredinski stolpec (od zgoraj navzdol):

  • rezervna kolesarska oblačila (1x za preobleč)
  • spodnje perilo
  • civilna obleka
  • dežne hlače in anorak

Tretji stolpec:

  • kolesarska oblačila (to bom imel oblečeno)
  • dve steklenici za vodo
  • rezervna kartuša za plin
  • sončna očala+elektronski bralnik z ogromno knjigami
  • rokavice

Četrti stolpec:

  • blazina (povšter)
  • nekaj orodja in rezervnih delov za kolo
  • kuhinja (pribor, posoda, kuhalnik, skodelici, krožnika, 1 plinska kartuša, nož)

Tako to je to. Manjka še nekaj osnovne hrane, ter toaletni pribor in par malenkosti, ki jih bo vozila S. oziroma si jih bova razdelila.

Ko to spakiramo v torbe, zgleda takole.

Spakirano v torbe.

Dve torbi zadaj za prtljažnik, na vrh šotor, sprednja torba, oblačila, ki jih bom imel na sebi in seveda bidoni, ki gredo v košarice na kolesu.

Teža? Za vse, kar je na sliki + nekaj stvari, ki so že na kolesu (zračnica, pribor za krpanje, pumpa) se je drtehtnica ustavila pri 15,5 kg. Dodajmo temu še težo moje malenkosti in težo kolesa in smo nekje pri 130 kg, ki jih bo treba poganjati. Juhu.