Francija 4. dan, čez col du Glandon mimo velikega umetnega jezera v meko kolesarjenja

Potem, ko smo pospravili kamp opremo, smo se s polno naloženim avtom odpeljali čez znameniti kolesarski prelaz Col du Glandon, čez katerega bo letos Tour potekal kar dvakrat. Proti vrhu smo prehitevali trume koelsarjev, ki so grizli strmino dvajsetih kilometrov klanca. Starost med 20 in 70, oba spola dokaj enakomerno zastopana. Seveda samo na specialkah.

Spodaj je na sliki zadnji kilometer klanca, kjer se naklon ne spusti pod deset procentov. Če bi tam na skalo pri tabli od prelaza nastavil kamero na časovno slikanje, bi gotovo slikala enega kolesarja na minuto. Iz obeh smeri. Ta prelaz je samo dva kilometra stran od cola de la Croix de fer, kjer sem bil v torek. Višinske razlike pa je tudi manj kot sto metrov.

   
 
Spuščali smo se ob velikem umetnem jezeru, kjer v dolini pridobivajo elektriko. Zelo čista voda in čudoviti razgledi. Iz vsakega žleba se je spuščal hudournik vode in se stekal v jezero. Bilo je vredno malo posedeti in imeti malico, čeprav je bila temperatura nekaj pod dvajset.

   
 
Kako mogočno umetno jezero so naredili, priča spodnji nasip, ki je visok slabih dvesto metrov. Nad nasipom so tudi informativne table, kjer je razlaga gradnje jezu skupaj s slikami, kako je dolina izgledala prej. 

  
Cesta se nato večinoma spušča dokler ne pride spet v novo dolino. Na poti pa spet trume kolesarjev. Navzgor seveda. Pridemo v dolino Oisans, na eno stran v Briancon in naprej proti Italiji, na drugo proti Grenoblu. Naš cilj, preden se dokončno odpravimo v Provanso, je seveda bil Le Bourg d’Oisans, meka francoskega biciklističnega kolesarjenja. 

  
Tukaj je videti, kaj je dejansko naredil Tour za kolesarjenje in kaj pomeni ime L’Alpe d’Huez. Vzpon sam po sebi sicer ni nič posebnega v kolesarskem smislu in je veliko lepših in zahtevnejših, vendar so množice ljudi, ki se vijejo ob 14 kilometrskem vzponu naredile svoje in tukaj vse prekipeva od kolesarjenja. Od trgovin na vsakem koraku, barov, restavracij z zdravo hrano za kolesarje in podobnih neumnosti, ki seveda vlečejo denarnice iz žepa. V vsakem baru sedijo ljudje s parkiranimi kolesi na stojalih podobnimi kot pri triatlonu, kjer se zatakne sedež na kovinski drog.

V kampu smo verjetno edini, ki nimamo cestenga kolesa s seboj. Človeku je kar malo nerodno. Ampak mi se imamo fajn. Danes sva z M. spet laufala pred večerjo po čudovitem kolovozu ob reki. Vsi uživamo. Dežja še nismo videli, sonce pripeka, zvečer se končno spet shladi.

Francija 3. dan, Col du Mollard, Marija se ne prikaže in končno mraaaazzz.

Danes se je zgodba glede temperature obrnila. Noč je bila sicer precej soparna in smo bolj slabo spali. Zjutraj pa se je nakazoval bolj svež dan. 

Dopoldne smo se odpravili proti prelazu Col du Mollard. Tokrat z avtom. Najprej smo se nekje na pol poti, in po prevoženih nešteto serpentinah, ustavili v majhni vasici Arviez de Jeune. Najprej smo si pogledali hribček nad vasjo, kjer naj bi se prikazovala Marija, če je naše znanje francoščine ustrezno. No, nam se ni prikazala, razen kipa, smo se pa malo ohladili v senci pod macesni.

   
 
Privoščili smo si še kosilo ob izpraznjenem ribniku namenjenem kopanju, kjer je otroke in S. že rahlo zeblo v senci. Temperatura približno 20 stopinj. 

Pogreli smo se na soncu ob sosednjem ribniku, v katerem lahko plavajo samo ribe in ga preletavajo kačji pastirji.

  
Tik pred prelazom smo se ustavili v eni zanimivi vasici in si ogledali cerkvico s pokopališčem. Tukaj smo dobili odgovor, kaj pomenijo majhne (20x30cm) plošče marmorja z raznimi izklesanimi podobami, ki smo jih prej videli v izložbah nekaterih trgovin. Očitno je v Franciji navada, da pokojniku namesto cvetja in vencev prinašajo take ploščice z napisi in mogoče kako vklesano podobo. Nekateri grobovi so jih bili kar polni.

  
Dvignili smo se do vrha na prelaz Col du Mollard. V ograjenem delu so otroke navajali ježe na konjih. Glede na velikost so bili poniji. To je U. za dobro uro prikovalo na mesto, da si je ogledovala celoten potek igre in učenja.

Medtem smo S., M. in jaz odšli nekaj metrov više, kjer je v umetnem jezeru za potrebe zasneževanja, poleti urejeno kopališče. Mi smo se predvsem sončili, ostali otroci pa so kar veselo čofotali po vodi. Ob bregu je plavalo kar nekaj majhnih črnih plavalcev in M. je našel enega, ki je bil tik pred dokončno spremembo v princa 😉 

   

V Franciji Je seveda treba dan zaključiti ob dobri hrani in pijači. Bila je tako dobra, da smo se fotografiranja spomnili šele, ko ni bilo kaj več pokazati. No vsaj delni dokaz je ostal na mizi.

  

 
Zaključna misel: mislim, da bomo danes raztegnili spalne vreče.
 

Francija 2. dan, Col dela croix de fer in 40 st. Celzija

Danes je bil poseben dan. Zjutraj okrog desetih sem se usedel na kolo in se odpravil na prelaz. Vzpon se začne takoj pred kampom in se razen krajšega vmesnega spusta nadaljuje celih 30 km na vrh prelaza železnega križa. Vzdigneš se za približno 1500m. Sodi v izvenserijsko kategorijo in je občasno uvrščen na Tour. Povprečen naklon je sicer zaradi vmesnega spusta nekoliko nižji, vendar je večino časa med 5 in 10 procentov.


Problem je seveda vročina, ki kolesarja spremlja ves čas. Že tako je ozračje pregreto, svoje pa doda še pomanjkanje sence, ponavadi ravno pri najstrmejših delih.

Zanimivost večine pomembnih kolesarskih prelazov v Franciji so oznake. Te so ponavadi značilne belo-rumene barve in postavljene vsak kilometer od uradnega začetka klanca do vrha Prelaza (cola). Spodaj je napisana trenutna višina, nad njo število kilometrov do vrha, ime prelaza, na rumenem delu pa povprečni naklon naslednjega kilometra. Danes je bilo po prvih kilometrih vzpenjanja vse kar je bilo enako ali več osem, mučenje psihe in telesa. Ta zadnji kilometer se je vlekel in vlekel.


Na vzpon se ne glede na vročino od najzgodnejših ur zgrinjajo kolone kolesarjev, katerih število vidiš šele med spustom. Med vzponom je namreč redko kdo ektremno hiter tako da ponavadi gledaš nekaj istih sotrpinov ves čas do vrha.

Glede na dolžino klanca, se dejanski prelaz prikaže šele po uri in pol vzpenjanja. Vmes gre cesta skozi več vasic polnih apartmajev, ki zaživijo predvsem pozimi, sedaj se pa vse pripravlja na Tour, ki bo po teh cestah vozil med 23 in 25. Julijem.

Na spodnji sliki je do prelaza še kakih 5 km po soncu in s povprečnim naklonom med 8 in 10%. Uživancija.

Prelaz je na tistem sedlu na vrhu slike.


Na vrhu sem srečal skupino Belgijcev iz našega kampa (trije tipi v petdesetih), ki že 23 let prihajajo v te kraje in kolesarijo po legendarnih prelazih. Spuščali smo se skupaj po drugi poti preko prelaza Col du Glandon.

Na tej sliki sem skupaj s sotrpinom Jenz-em iz Švice, ki s skupino kolesarjev že nekaj dni kolesari od prelaza do prelaza. Vmes jih spemlja kombi z opremo in hrano. Vsak dan naprej. Jenz je omenjal, da je danes kar težko vstal in je potreboval kako uro vrtenja pedal, da je prebudil mišice. Verjamem. Do vrha sva se “izmenjevala” v vodstvu.


No medtem, ko smo mi trpeli, so se otroci in S. odločili, da ne bodo prenašali vročine s postopanjem naokrog in so nedaleč od našega mesta našli en ribnik, ki je bil primeren za kopanje.

Popoldne, ko sem se spustil v dolino in je temperatura znašala cca 40 stopinj, sem se jim pridružil še jaz. Bilo je resnično vroče. Zdelo se je, da se je pol Francije zbralo tam.

  

No, tako se je zaključil naš dan, vendar ker se temperatura ni spustila, smo se zvečer odpravili v klimatizirano štacuno. Žal so nas ob pol osmih vrgli ven, ker zapirajo.

Saj res. Pozabil sem, da smo danes obiskali tudi muzej znanega francoskega izdelovalca nožev Opinel, ki je živel tukaj. V bistvu je cel muzej predpriprava za trgovino na koncu. Cene so sicer kar ugodne za relativno kvalitetne nože. Seveda je nismo zapustili prazni, ampak olajšani za nekaj evrov. Vse je izdelano v Franciji.

 

Francija 1. Dan, St. Jean de Maurienne in čipke Montvernieta

Začelo se je v Sloveniji ob petih zjutraj, sledilo je 750 km vožnje čez s. Italijo skozi predor Frejus (12,8km 44,2€ 🙁 v dolino Maurienne kamp des Grandes cols. V Italiji je že ob osmih zjutraj temperatura presegla 30 stopinj. V Franciji je bilo nekoliko bolje, kljub temu zelo vroče in soparno. Za jutri napovedujejo popoldanske nevihte in ohladitev  v sredo.

  
Postavljanje šotora v taki vročini je mala malca. Še preprosta navodila od 2 seconds šotora od Quechue ti ne gredo v glavo oziroma iz nje zaradi temperature.

Na koncu smo zmogli in se usedli v senco, kjer je pot še naprej tekel dol po nas.

  
Kamp je seveda posvečen kolesarjenju na visoke francoske prelaze, še posebej znane iz Tour de France. To kažejo slike koles v obliki značilnih  majic s Toura (rumena, zelena, bela in pikčasta) ter seveda spodnja slika recepcije v kampu.

  
Zakaj smo sploh tukaj, v tem delu Francije, se sprašujete. Seveda je škoda iti tako daleč, ne da bi poskušali prekolesariti na katerega od znanih Coľov. Col de Galibier, Col de telegraphe, Col du Glandon, Col de la Croix de Fer in drugi so najbolj znani iz Francoske dirke, ki se je začela pretekli vikend in bo gostila dve etapi. Tukaj je že vse v pričakovanju. Zastavice obešene po celem mestu. V kampu vsi kolesarijo.

Tudi jaz sem še odločil, da ne bom zaostajal. Sposodil sem si kolo in danes naredil en kratek preizkus na znamenite Lacets de  Montvernier. 17 ovinkov vsak po 180 stopinj, povprečni naklon 8,5% dolžina okrog 3 km. Žal je bilo tudi ob 18.30 še vedno za “krepat”. 

  

Tako zgleda od spodaj pred štartom. Do vrha, do kapelice.

  
Pa še ena slika ovinkov, slikanih med spustom. Bomo videli, kako bo jutri. V planu je železni križ.