Današnji dan je bil zame bolj kolesarsko obarvan. Na sporedu je bil vzpon na Alpes D’Huez. Zjutraj me je S. odpeljala do trgovine, kjer sem se že včeraj dogovoril za najem bicikla. Tako sem ga danes prevzel, namontirali smo pedala in potem, gremo.
Naš kamp je tik pod začetkom vzpona na A d’H. Do mesteca je še približno 1 km. Naredil sem še nekaj km po mestuZa ogrevanje in potem nazaj. Tik za kampom se cesta postavi navzgor. Za neogrete noge je to kar šok. Vzpon poteka po cesti, ki jo sestavlja 21 znanih ovinkov, vsak je posvečen nekomu drugemu znanemu iz kolsarskega sveta. Eden najbolj znanih je nizozemski, kjer se vsakič, ko poteka dirka v klanec, zbirajo trume napol pijanih nizozemskih navijačev in skačejo kolesarjem pred bicikle in jih s tem “spodbujajo”. Vzpon je dolg približno 14 km, vzpnemo se na višino 1815 m. Povprečni naklon vzpona znaša 8,1 procenta. Najbolj strm je dejansko začetek, zato je treba začeti rezervirano, saj te sicer prehitro navije. V klanec se od zgodnjih jutranjih ur vijejo trume kolesarjev, ki so različno pripravljeni.
Klanec se nadaljuje z enakomernim vzponom do vrha. Kot sem že včeraj napisal ni sam vzpon in tudi vrh kot tak nič posebnega. Alpes d’Huez je mondeno smučišče, kjer je polno smučarskih kapacitet, hotelov, apartmajev, …
Tudi zato se mimo kolesarjev ves čas vije promet, ki je na trenutke precej neprijeten. Da si lahko predstavljate, kako zgleda na vrhu, objavljam eno slikco.
Na vrhu je ravnokar potekala nekakšna tekma v spustu za gorske kolesarje in je bil zato narejen obvoz. Tako pravzaprav ne vem, ali sem bil sploh na uradnem zaključku vzpona, saj sem malo kolesaril sem pa tja in se lovil po cestah skozi kraj, poleg tega pa je bil še sejem lokalnih kmetov po sredi ceste na vrhu.
Ker nisem hotel, da se s tem neuglednim vzponom vse zaključi, sem izbral podaljšek čez precej nepoznan col du Sarenne, ki je postal znan šele leta 2013, ko je potekala čezenj stota dirka po Franciji, ko so kolesarji naredili tisti znameniti krog, da so se lahko dvakrat zaporedoma povzpeli na A d’H, kjer je bil drugič cilj etape.
Na col du Sarenne se po nekaj kilometrih spusta z Alpes d’Hueza, vzpnemo na višino skoraj 2000 m, natančneje 1999. Da se lahko pohvalim, da sem bil spet na dvatisoč metrih, sem kolo dvignil za en meter.
S prelaza Serenne je zelo zahteven spust po ozki, dotrajani in strmi cesti v dolino, kar je delalo tudi kolesarjem pred dvemi leti probleme.
Kak km se cesta nadaljuje po dolini, nato pa spet zagrize v klanec. Ta del je bil najhujši, saj je sonce že močno pripekalo, bilo je totalno brezvetrje, strmina pa precejšnja. In to vsaj 6 km. Za ta del nimam slik. Namen tega vzpona je bil da se zopet povzpnemo nad dolino in po strmi ozki cesti, vrezani v skalo tik nad dolino in mestecem spodaj, prečimo nazaj proti cesti na Alpes d’Huez, kjer se ji ponovno pridružimo na spodnjih dveh kilometrih. Tako se zaključi krog z nekaj manj kot 60 km in nekaj manj kot dvatisoč višinskih metrov.
Sonce me je precej izčrpalo in ožgalo.
Medtem je bilo dogajanje v kampu precej bolj mirno. Otroka sta večino dopoldneva in del popoldneva preživela v vodi. Žal je to pustilo posledice, da sta rahlo rdeča v obraz. Ampak važno, da sta uživala.
Tako, to je to. Kolesarjenja je za nekaj dni konec, jutri sledi daljši premik v Provanso.