Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 10


Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 9

Assisi-Spoleto, 60 km, 3:05, 270 vm

Zjutraj sva ponovila lekcijo od včeraj. 10 km do Asizija in nazaj + cca 150 vm.

Šla sva na jutranjo kavo in obvezen rogljiček.

Jutranji capucino grandissimo

Nato pa še na ogled bazilike sv. Frančiška, ki je pravzaprav v treh nadstropjih.

Prazen trg pred baziliko

Oba naju na to mesto vežejo lepi spomini izpred 25ih let. Mene na gostovanje po Umbriji z APZ A. Mav, S. pa na romanje s kapucini.

Nato sva se vrnila v kamp, do konca vse pospravila in se okrog 12 poslovila od Asizija.

Še zadnji pogled

Pot naju je vodila do Spoleta, kraja južno od Asizija, ki ju povezuje lepa kolesarska pot, umaknjena stran od civilizacije med polja in ob nasipe kanalov.

Nasipi in kanali ni ime romana

Prednost je seveda, da ni nobenega prometa, lahko pa včasih postane monotono.

Ravnina in dolgo nič

Vsakih nekaj kilometrov pot prečka cesto ali zamenja stran nasipa, to pa je tudi vse.

Pa še moja malenkost brez živih barv

Že spet en selfi

Vreme je bilo delno oblačno, a še kar sveže.

Po skoraj 60 kilometrih sva prikolesarila do predmestja Spoleta,

Kaj pa je to?

skočila po hrano za večerjo, nato pa v strm klanec do hiše, kjer sva imela rezervirano sobo.

Žal v tem delu Umbrije ni nobenih kampov tako da šotor žalostno sameva.

Po večerji in tušu pade odločitev, da bi skočila na hiter večerni ogled Spoleta kar čez hrib. To pomeni 70 vm vzpona, nato 100 spusta, da prideš na na najnižjo točko v mestu. Cerkve so seveda izpostavljene na višini in je potrebno še 100 vm vzpona skozi mesto. Govorimo o kratkih pa strmih odsekih. Naklon cca 13-18%

Na koncu sva prisopiha do katedrale, kjer smo pred leti peli, jo slikala, šla pogledat noter in “šibala” nazaj po isti poti. Klance si seštejte sami.

Spet Prazen trg pred katedralo

To je tipična Umbrija. Vsa mesta lepo na hribčkih.

kot npr. Foligno ob poti

Z avtobusom ali avtom je bilo vedno lepo, z biciklom pa je treba fajn premislit, preden skočiš na pivo ali po kruh, ki si ga pozabil kupiti.

Misel dneva: če je cel dan skoraj sama ravnina je zelo sumljivo.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 8

San Feliciano-Assisi, 51 km, 2:30, 450

Proti jutru je dež ponehal. Gkede nato, da nisva imela prav daleč do Asizija in da je bila dopoldanska napoved še bolj slaba, sva se zjutraj z avtom zapeljala do Perugie.

Po italijanskem zajtrku v kavarni (kava + rogljiček), sva si na hitro ogledala center mesta.

Trg pred katedralo

Šla sva pogledat tudi notranjost.

Po kaki urici sprehajanja po oblačnem in občasnem pršenju sva se odpeljala do kampa, kjer sva večino stvari, vključno s šotorom, pospravila že zjutraj.

Avto sva odpeljala do nekega drugega kampa, ki je imel varovano parkirišče. Medtem je S. spakirala torbe, jaz pa sem se s kolesom pripeljal nazaj.

Še poljubček za srečno pot.

V kampu napravljena

Nato naju je pot vodila do Perugie, kjer se je začela navigacijska odisejada. Dobrih deset km skozi mesto, gor, dol in naokrog.

Na koncu sva zasluženo prišla do drugega konca Perugie, mosta sv. Janeza.

Na mostu čez reko

Po 50 km sva končno zagledala Asizi v daljavi na hribu.

Pogled proti Asiziju v daljavi.

Približno pet kilometrov pred mestom sva našla lep kamp, ki se imenuje zelena vas.

Najina parcela

Pred večerjo sva skočila do kraja angelske marije z istomensko katedralo, bolj znano pod imenom Purciunkula.

Pred S. Maria degli angeli

Večina večjih cerkva je dobro ograjenih in vstop nadzorujejo vojaki, ki pregledujejo torbe. To je nova realnost.

Vojaki

Pa še cerkvica v cerkvi, kjer so se zbirali Frančišek in prvi frančiškani.

Purciunkula

Po večerji sva se v mraku odpravila do mesta in splezala s kolesi nekam v višave.

Tak pogled naju je pričakal ob spustu. V trdni temi sva prikolesarila do kampa.

Panorama z obzidja Asizija

Misel dneva: prijetno utrujena

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 7

okrog jezera Trasimeno, 59 km, 2:41, 235 vm

Po grdem vremenu čez vikend, je padla ideja, da greva še kam, da izkoristiva dopust. Najprej je bila v igri Dalmacija, potem sva pristala v Umbriji. Po 600 km vožnje z avtom sva parkirala ob jezeru Trasimeno. Zgledalo je kar obetavno, kamp skoraj prazen.

Na hitro sva nekaj pojedla, se spakirala in se odpravila na kolesarjenje okrog jezera. Ker je vremenska napoved za zvečer kazala bolj slabo, sva kar hitela. Med potjo sva se ustavila v mestecu Castiglione del Lago.

Pa še pogled v drugo smer z vrha obzidja.

Okrog in okrog jezera so sami nasadi oljk.

Vmes so se zbirali oblaki tako da sva kar hitela. Na srečo je bila pot pretežno ravna z nekaj kratkimi vzponi. Vmes sva občudovala jezero, ko se je pokazalo. Najlepše je bilo seveda s kake višje pozicije.

Po prihodu v kamp sva na hitro pojedla večerjo, šla pod tuš in pripravila stvari za noč. Kot kaže bo najina prva noč v šotoru deževna. Pogled na jezero eno uro nazaj je bil tak.

Sedaj ko to pišem, že pridno škreblja po strehi. Upam, da bova lahko spala.

Misel dneva: Prav zanimivo spet v šotoru.

Pozdrav U&M.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 6

Kršan-Ičići, 36 km, 1:50, 270vm

Včeraj sva dolgo debatirala in prirejala najine načrte. Na koncu sva ugotovila, da nima smisla siliti v slabo vreme, ker ne potrebujeva dokazovanja.

Napoved za Kvarner (kamor sva bila najprej namenjena) za čez vikend, je bila precej slaba, kar bi pomenilo čepenje vsaj en cel dan, ali celo dva, na istem mestu.

Tako sva sprejela odločitev, da prekineva najino pot čez vikend in se odpraviva domov. Na srečo sva bila relativno blizu in sva si lahko to privoščila.

Zjutraj sva zagrizla v klanec proti Plominu.

Proti burji sva se kar namučila.

Pred odcepom za Brestovo (otok Cres) sva naredila kratko pavzo.

Pogled na Cres ni bil najbolj privlačen.

Odpravila sva se naprej. Burja je popustila, tako da je šlo tudi navzdol malo hitreje.

Pri Ičičih sva rekla, da je to vse za danes in počakala naročen prevoz do doma. Na koncu nas je celo malo opralo. Na srečo so brisalci v avtu dobro opravili svojo nalogo.

Upava, da ni še konec.

Tako kot Slovenija, greva tudi midva naprej.

Misel dneva: povsod je lepo, a doma je najbolj poceni.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 5

Lucija-Kršan, 81 km, 4:43, 1150vm

Zjutraj sva se poslovila od varnega zavetja v Luciji.

Že takoj po meji se je začel klanec. Na začetku noge kar niso hotele sodelovati. Ali pa je bila to glava, ki je delala probleme. Vozila sva mimo znanih krajev, ki sva ji obiskala že lani. Po Bujah sva se spustila v dolino Mirne in tam je po ravnini kar letelo. Nato pa se odpre pogled na nadaljevanje poti.

Kaj, a tja gor greva? Ja, tja gor in še višje.

In res je šlo še višje od Motovuna. Tale Istra ni nobena šala. Zagrizeš in gre, dokler ne prideš na vrh.

Vzela sva si čas za opoldansko okrepčilo in bila še kar dobre volje, ker nama je tako dobro šlo.

Med potjo sva videla več trgačev, ki so hiteli spravljati grozdje pred napovedano večerno nevihto.

Eni so naju celo povabili, da sva poskusila grozdje, potem sva pa odhitela naprej. Skozi Pazin in spet v nove klance.

Po dolgih kilometrih, ki so danes prevladovali predvsem v klanec, sva končno prispela do današnjega cilja. Tukaj ni nobenih kampov, zato sva spet v sobi. Glede na napovedano slabo vreme, še dobro.

Takšen je razgled z balkona.

Ko sva prišla malo k sebi sva si vzela čas in si ogledala grad v bližini.

Končala pa z zasluženo večerjo. Na zdravje.

Misel dneva: Klanec se konča ravno takrat, ko že misliš, da ne bo šlo več naprej.

Pozdrav U & M

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 4

20 let, 240 mesecev, 1043 tednov, 7305 dni, 175320 ur

Ja točno toliko časa že voziva skupaj. Ne vedno na biciklu, a v isto smer.

Tudi zato sva danes imela prost dan, namenjen počitku in obujanju spominov, razvajanju.

Tudi na tem potovanju se je izkazalo, kako pomembno je, da imava tudi skupne interese in vožnja z bicikli je med njimi.

Seveda je najlepše takrat, ko sije sonce 🙂

Tako zgledava danes:

Tako sva pa takrat:

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 3

Udine-Lucija, 113 km, 5:45, 750 vm

Zjutraj je bila napoved za današnji dan precej slabša kot včeraj in za pozno popoldne napovedanih še obilo padavin.

Zato sva po obilnem zajtrku naredila nov bojni plan. Ne greva do Gradeža, ampak potegneva do Lucije in pridobiva en dan za celjenje bojnih ran, se pravi sušenje cunj.

Priprave so zahtevale tudi priložnostno krojenje in krajšanje oblačil.

Pred hotelom pa nova klavrna slika. Ulivalo je na polno.

Nič, zajahala sva konjička in v navigacijske borbe po ulicah Vidma, da sva se prebila na cesto proti Monfalconeju.

Nekje pri San Giovannu se je izkazalo, da je odločitev kar v redu.

Poslavljala sva se od tega vremena.

In se vozila v svetlo prihodnost.

Na žalost je začela pihati burja in ni šlo tako hitro kot bi želela.

Vmes sva prečkala naraslo Sočo,

se slikala pred spomenikom v Redipulji,

in nasploh nama je nekako šlo. Nekje pri Devinu pa se je izkazalo, da nama ne bo uspelo, kar se vremena tiče.

Obrnila sva se na obalno cesto proti Trstu in tam se je pa začelo. 15 km spusta do Trsta je minilo kot bi… Ja, tako bi se moral končati stavek. Na žalost se je spust vlekel in vlekel, midva pa sva plavala na cesti z avti na levi. Pralo nama je tudi možgane, ne samo telesa. V Trstu se je pranje nadaljevalo in tukaj sva imela resno krizo, ker je bila navigacija za kolesa nemogoča, kolesarske steze neobstoječe, štiripasovnice neprijazne, dež moker.

Nekako sva se prebila do centra. Če si danes popoldne zataval na tržaško železniško postajo, te je pričakal tale pogled.

Vsaj delno sva se preoblekla v suhe stvari, medtem se je tudi dež umiril. Kot največji problem se je izkazala navigacija. Kako se s kolesom prebiti iz Trsta? Lažje rečeno, kot storjeno. Pločniki, ceste, večpasovnice, tuneli, vzponi, spusti. Na koncu sva pristala v Miljah na začetku poznane Parencane.

Potem pa z vetrom v hrbet skozi Škofije, Dekane, Koper, pred Izolo pa naju je pričakal tale pogled.

Kljub temu, da so se ljudje rekreirali v kratkih oblačilih, sva bila midva zavita kot medveda.

Z zadnjimi močmi sva se privlekla do Lucije. A vseeno vesela. Jutri je prost dan, lepo vreme. Posebne čestitke tudi S. za prvo stotko. Dobra je ta moja ženkica.

Misel dneva: Po dežju vedno pride nov dež.

Pozdrav U in M in vsem, ki ste skrbeli za naju.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 2

Chiusaforte-Udine, 84 km, 4:35, 340 vm

Zjutraj je vreme zgledalo prav kilavo. Kar pomeni dež. No, med zajtrkom se je malce umirilo, zato sva se hitro spakirala in naložila kolesi, se oblekla v napol suha oblačila ter naredila en selfi.

Po obrazih se vidi, da še nisva obupala.

Jutro in dopoldne je minilo kar v prijetnem vzdušju, skozi tunele, mimo slapov, ki so se zgrinjali v dolino.

Vmes sva prečkala reko

kar po tirih stare železnice.

Ker sva lovila lepo vreme, napoved je pa bila, da bo po enajsti dež, sva kar hitela.

Vmes sva v kraju Venzone srečala ogromno gasilcev. Sva že mislila, da je kaka nesreča, a so imeli samo vajo. Celo heli so pripeljali na vajo.

Kratka pavza za kaj prigriznit in naprej.

Vreme je bilo sicer kar zmernih temperatur, a nama je ustrezalo biti malo bolj oblečena. Danes sva uporabila star trik in v čevlje na nogavice obula še vrečke, kar se vidi na zgornji sliki. Delovalo pa je. Noge sva imela na toplem ne pa v lužci.

No približno na pol poti se je ulilo in vsi dobri nameni so se končali. Potem sva se malo posušila kar med vožnjo, pa spet zmočila,… Načrtovala sva sicer cca 70 km vožnje, žal se pot ni strinjala z nama in delala nonstop dodatne ovinke.

Za navigacijo sva uporabljala kar napise in nalepke na drogovih. V večini časa je to funkcioniralo. Samo malo pozoren je treba biti. Celotna pot je označena z rjavo barvo in napisom FVG1

No po ovinkih in obvozih sva končno prispela do nekega hotelčka v Udinah, kjer sva imela rezervirano sobo.

Danes sva bila kar utrujena, zato je še preden sva se lotila česarkoli drugega padla ena topla juhica kar v sobi.

Ker je bil v bližini decathlon in sva potrebovala nekaj malenkosti, sva skočila še tja in v trgovino. Zelo sva razmišljala, da bi glede na razmere nabavilo spodnjo dodatno opremo.

Prevladala je pamet in to, da je treba vse vozit s sabo.

Misel dneva: Knor juhca je še vedno zakon.

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017-predpriprave

Premagovati razdalje s pretežno lastno močjo me je vedno privlačilo. Seveda sta čas in denar glavna omejevalca za uresničitev sanj. Sanje, pravijo, da ne škodijo. Ampak tudi od branja potopisov lahko postane človek odvisen, še posebej pa je lahko v nevarnosti denarnica.

Nekje je treba potegniti črto in sprejeti razumno odločitev. In se seveda odpraviti od doma.

Tako sva se tudi letos odločila, da bova del dopusta prepotovala s kolesi. Zadnji čas sicer nisva ravno posebej veliko kolesarila, ampak vseeno imava letos pribl. 1000 km v nogah. Ni ne vem kaj.

Glede na dostopnost in logistiko so bile različne možnosti v igri, na koncu sva se odločila za eno bližjih.

Na pot se odpravljava z že preverjenima kolesoma. Jaz s svojim jeklenim Surly Crosscheckom, S. s svojim Giantom Rove Liv.

Podobno kot lani bova uporabljala zadnje torbe proizvajalca Ortlieb ter torbe za na krmilo iste firme. Bistvena razlika v primerjavi z lani je to, da bova kampirala, kar pomeni, da voziva hišo in posteljo s seboj.

Takole zgleda prtljaga pred pakiranjem razvrščena po kategorijah.

Prtljaga po kategorijah za eno osebo.

Pa pojdimo po vrsti. Čeprav je to za enega, so seveda nekatere stvari skupne.

Levi stolpec (spanje):

  • spalka
  • podloga za spanje
  • šotor

Vmes:

  • različna elektronika
  • kabli
  • ura

Sredinski stolpec (od zgoraj navzdol):

  • rezervna kolesarska oblačila (1x za preobleč)
  • spodnje perilo
  • civilna obleka
  • dežne hlače in anorak

Tretji stolpec:

  • kolesarska oblačila (to bom imel oblečeno)
  • dve steklenici za vodo
  • rezervna kartuša za plin
  • sončna očala+elektronski bralnik z ogromno knjigami
  • rokavice

Četrti stolpec:

  • blazina (povšter)
  • nekaj orodja in rezervnih delov za kolo
  • kuhinja (pribor, posoda, kuhalnik, skodelici, krožnika, 1 plinska kartuša, nož)

Tako to je to. Manjka še nekaj osnovne hrane, ter toaletni pribor in par malenkosti, ki jih bo vozila S. oziroma si jih bova razdelila.

Ko to spakiramo v torbe, zgleda takole.

Spakirano v torbe.

Dve torbi zadaj za prtljažnik, na vrh šotor, sprednja torba, oblačila, ki jih bom imel na sebi in seveda bidoni, ki gredo v košarice na kolesu.

Teža? Za vse, kar je na sliki + nekaj stvari, ki so že na kolesu (zračnica, pribor za krpanje, pumpa) se je drtehtnica ustavila pri 15,5 kg. Dodajmo temu še težo moje malenkosti in težo kolesa in smo nekje pri 130 kg, ki jih bo treba poganjati. Juhu.