Po zajtrku smo imeli naročen taksi do letališča, kjer smo prevzeli skoraj novega Fiata 500L. Kljub temu, da smo na Siciliji se nismo pustili prepričati v dokup dodatnega zavarovanja. Malo tveganja pa mora biti, kajne?

Z avtom smo se odpravili ob obali južno od letališča, kjer so zanimiva solna polja (soline) in značilni mlini na veter. Žal je bilo spet kar nekaj stvari v tem času zaprto, zato je ostalo pri fotkanju, ogledu precenjene trgovine s solnimi izdelki in nadaljno vožnjo proti Marsali.

Mlin na solinah

Treba je povedati, da je Marsala ena najbolj zahodnih točk otoka in najbližja Afriki. Parkirali smo na SZ koncu mesta in se napotili skozi park, kjer smo videli največje fikus drevo do sedaj.

Tega fikusa ne moreš dati v pisarno.

Po božanju koi krapov v bližnjem ribniku smo se podali v mesto skozi Nova vrata (Porta nuova). Sprehodili smo se do glavnega trga pred cerkvijo matere božje.

Chiesa madre

Nadaljevali smo po glavni ulici in se ne preveč uspešno upirali izložbam trgovin, ki so oglaševale do 70% znižanje. Na srečo je bilo samo še 15 minut do 13.00, ko so zapirali trgovine.

Po kratki pavzi za prigrizek smo se ustavili v eni od mnogih vinotek. Marsala je podobno kot Madeira na portugalskem, znana po istoimenskem sladkem vinu (marsala), ki se ga pije kot degistiv. Prodajajo ga v sladki, polsuhi in suhi varianti in seveda sva vse preizkusila.

Vinoteka je imela pomenljivo ime La Sirena Ubriaca. Prevod si poguglajte. Imajo tudi svojo spletno stran in baje se da tudi iz Slovenije naročiti Marsalo. Imajo tudi več deset vrst raznih namazov iz najrazličnejših sestavin, ki jih namažejo na majhne kruhke. In jih seveda tudi prodajajo. Njami.

La Sirena Ubriaca

Nadaljevali smo sprehod po napol izpraznjenem mestu (opoldanska siesta) in bolj po sreči kot po načrtu vstopili v en kvartir, kjer so bila štiri čudežna drevesa povezana z ovijalkami, na sredini med njimi vodomet. Med pitjem kave, sta se otroka zabavala ob in na drevesih.

Drevesa zavita v ovijalke

Marsale smo se nagledali, zato smo se ob obali odpravili naprej proti jugu.

Ob cesti smo zagledali priprave na pustno povorko. Po guglanju smo nekako doumeli, da naj bi se začela ob 16. Do takrat je bilo še 10 minut, zato je padla    odločitev, da počakamo. Policaji so res zaprli del ceste do 16 ure, kar smo si razlagali kot obetavno. Po siciljansko je to seveda pomenilo, da se bo vse skupaj začelo enkrat popoldne.

Okrog petih se je prvi voz premaknil naprej okrog ovinka, za njim kmalu drugi, ki pa je malce narobe zastavil pot in s traktorjem skoraj poškodoval lastno masko, ki jo je prevažal. Vse skupaj se je v trenutku ustavilo.

Reflektorji na traktorju so zapeli v roko od kraljične na vozu

Seveda je bilo tudi reševanje po siciljansko. V bistvu je bil to še najbolj zanimiv del povorke, še preden se je sploh začela. Nato so končno traktor odpeli, pustili  prikolico na sredi ceste in spet se 20 minut ni zgodilo nič. No, to je izbilo dno tudi slovenski potrpežljivosti in okrog 17.30 smo odšli, tako da ne vemo, kako se je vse skupaj razpletlo.

prikolica brez vlačilca čaka sredi ceste

Dan smo nameravali zaključiti s prigrizkom na obali in pogledom na zahajajoče sonce. Na žalost nas je pregnal pogled na kupe smeti, ki jih očitno morje in ljudje odložijo na obali. Prav tako so nas nadlegovali potepuški psi, ki so bili videti prav bogi. Tudi to je ena od značilnosti J Italije in Sicilije. Padla je odločitev, da se odpeljemo domov v Trapani, kamor smo prispeli v večernih urah.

Misel dneva: ura na Siciliji pomeni povsem nekaj drugega kot piše na urniku.

Avto smo najeli šele od jutri naprej, tako da smo bili prisiljeni še en dan ostati v Trapaniju. Izkoristili smo ga po nedeljsko.

Po poznem zajtrku  najprej sprehod do pristanišča in ogled ribiških bark ter sprehajalne poti po pomolu, ki je bila, kot smo že vajeni, zaprta. Tako da so ostale samo barke.

Dve ali celo tri barke parkirane druga drugi ob bok

Na poti v pristanišče smo slučajno zašli v eno ulico, kjer smo zagledali vabljiv napis “pasticceria”. Napis ni razočaral.

Težka odločitev

Privoščili smo si jih na pomolu z vetrom v laseh in pogledom na odprto morje.

Nato smo v velikem krogu odšli proti apartmaju, med potjo naleteli na odprto trgovino s tradicionalnimi spominki in zapravili nekaj evrčkov.

Značilni vzorci na keramiki, ribe in čudni storži

Malo po mestnih ulicah,

A grem z biciklom?

malo ob obali

V ozadju hrib z vasjo/mestom Erice na vrhu, z oblačno kapo

smo se v zgodnjih popoldanskih urah prebili nazaj do apartmaja. Vsi sestradani smo si privoščili kosilo v italijanskem stilu. Pašta na več načinov, glavna jed (spet ribe), priloga, sladica.

Kosilo

Sledil je počitek, nato pa še večerni sprehod po mestu in pijačka v sprehajalni coni. In spet ena posebnost Italije ali Sicilije. Veliko trgovin odprtih spet v nedeljo zvečer, predvsem s cunjami, zunaj na ulicah vse polno ljudi. Mesto je spet oživelo, ko je bilo cel dan zaspano in prazno.

Ok, še eno priznanje. Med večernim sprehodom smo še enkrat zavili v znano slaščičarno.

Misel dneva: ne vstopaj v slaščičarno, če želiš trenirat vzdržnost za cuker.

Po odličnem kafetu za vogalom in krepčilnem zajtrku, smo se končno vsi štirje spravili iz hiše.

Naše stanovanje je nekje nad modrim kamionetom v drugem nadstropju.

Nad tovornjačkom je apartma

Odpravili smo se raziskovat mesto. Ena od najbolj znanih znamenitosti Trapanija je ribja tržnica. Sedaj verjetno v manjšem obsegu kot sredi sezone.

Takole na enih dvajsetih do tridesetih stojnicah ribiči prodajajo svoj ulov. En bolj glasen od drugega. Vse zgleda privlačno, cene zmerne.

Del ribje tržnice

Trilje za večerjo

Sprehajali smo se ob obali in si v delno oblačnem vremenu nekje v daljavi predstavljali Afriko.

Desno na morju je nekje Afrika

Med sprehodom po drevoredu ob pristaniškem terminalu smo sklenili, da popoldne skočimo z busom na bližnji hrib v znano vas Erice.

Sprehajališče ob pristanišču

Skočili smo na hitro kosilo v apartma in spet nazaj v pristanišče. Avtobus je zamujal več kot petnajst minut ampak končno se je prikazal in nas pobral. Bili smo edini potniki.

Erice je znana vas na pečini nad Trapanijem, obdana z obzidjem in polna slikovitih tlakovanih ulic, stolpov, ter prodajaln keramike z značilnimi siciljanskimi motivi.

Po preverjanju na Wikipediji naj bi Erice naseljevalo skoraj 30.000 prebivalcev. To ga seveda uvršča bolj med mesta, ampak glede na to, da smo videli kakih dvajset duš, vztrajamo pri vasi.

Ena spodaj, drugi zgoraj.

Ne žgečkaj me, mami.

Na žalost je bila večina znamenitosti konec februarja zaprta, tako da smo predvsem pohajali okrog in odkrivali vedno nove prehode med hišami.

M. je na dveh slikah hkrati

Pred chiesa Madre

Na hribu (kar 751 m) nad morjem je bila temperatura seveda drugačna kot v dolini in zoprn mrzel veter nas je kar silil v gibanje.

Na žalost je bilo do edinega večernega avtobusa kake tri ure, tako da smo najmanj trikrat prekrižarili vse potke, popili obvezno kavo, spominke gledali bolj skozi izložbena okna, zaman pritiskali na zaklenjena vrata muzejev in cerkva.

Po sončnem zahodu

Trapani daleč spodaj v zahajajočem soncu.

smo se odpravili proti avtobusni postaji in se že pol ure pred odhodom nagnetli v prazen bus. Šofer se nas je usmilil, ko je videl kako drgetamo od mraza.

Po strmem spustu v mesto smo ugotovili, da je Trapani v soboto zvečer oživel, saj so bile ulice in lokali kar polni.

Mi se nismo pustili premamiti lučem ulice, ker nas je vleklo na težko pričakovane ribe.

Misel dneva: Zgoraj je običajno bolj hladno;-)

Že decembra smo se odločili, da gremo tudi letos med zimskimi šolskimi počitnicami nekam bolj na toplo.

Iskanje gre po naslednjem sistemu. Kam se najceneje leti iz Trsta v omenjenem času, da tam še nismo bili ter da so februarske temperature nad 10 st. Celzija.

Odločitev je padla za Sicilijo.

Takoj po šoli in službi v petek popoldne do letališča in z Ryanairom do Trapanija, mesteca na SZ strani otoka.

Ko prevzamemo kovčke, gremo na avtobus, ki nas v polurni vožnji do mesta dodobra pretrese.

Na postaji nas pričaka g. Natale L., ki zna tri besede angleško, ima pa hiter korak, saj ne vleče kovčka.

Komaj ga dohajamo in po deset minut hoje prispemo v ozko ulico in se vzpnemo v 2. nadstropje meščanske hiše.

Raziskujemo stanovanje in se lovimo po labirintu sob in hodnikov. Sicer pa je apartma lušten, opremljen v starinskem stilu z umetniškimi deli lastnice.

Ku ku.

Pa še spalnica.

Tako, ura je deset, spanec kliče, jutri pa raziščemo, kje smo.