Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 10


Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 9

Assisi-Spoleto, 60 km, 3:05, 270 vm

Zjutraj sva ponovila lekcijo od včeraj. 10 km do Asizija in nazaj + cca 150 vm.

Šla sva na jutranjo kavo in obvezen rogljiček.

Jutranji capucino grandissimo

Nato pa še na ogled bazilike sv. Frančiška, ki je pravzaprav v treh nadstropjih.

Prazen trg pred baziliko

Oba naju na to mesto vežejo lepi spomini izpred 25ih let. Mene na gostovanje po Umbriji z APZ A. Mav, S. pa na romanje s kapucini.

Nato sva se vrnila v kamp, do konca vse pospravila in se okrog 12 poslovila od Asizija.

Še zadnji pogled

Pot naju je vodila do Spoleta, kraja južno od Asizija, ki ju povezuje lepa kolesarska pot, umaknjena stran od civilizacije med polja in ob nasipe kanalov.

Nasipi in kanali ni ime romana

Prednost je seveda, da ni nobenega prometa, lahko pa včasih postane monotono.

Ravnina in dolgo nič

Vsakih nekaj kilometrov pot prečka cesto ali zamenja stran nasipa, to pa je tudi vse.

Pa še moja malenkost brez živih barv

Že spet en selfi

Vreme je bilo delno oblačno, a še kar sveže.

Po skoraj 60 kilometrih sva prikolesarila do predmestja Spoleta,

Kaj pa je to?

skočila po hrano za večerjo, nato pa v strm klanec do hiše, kjer sva imela rezervirano sobo.

Žal v tem delu Umbrije ni nobenih kampov tako da šotor žalostno sameva.

Po večerji in tušu pade odločitev, da bi skočila na hiter večerni ogled Spoleta kar čez hrib. To pomeni 70 vm vzpona, nato 100 spusta, da prideš na na najnižjo točko v mestu. Cerkve so seveda izpostavljene na višini in je potrebno še 100 vm vzpona skozi mesto. Govorimo o kratkih pa strmih odsekih. Naklon cca 13-18%

Na koncu sva prisopiha do katedrale, kjer smo pred leti peli, jo slikala, šla pogledat noter in “šibala” nazaj po isti poti. Klance si seštejte sami.

Spet Prazen trg pred katedralo

To je tipična Umbrija. Vsa mesta lepo na hribčkih.

kot npr. Foligno ob poti

Z avtobusom ali avtom je bilo vedno lepo, z biciklom pa je treba fajn premislit, preden skočiš na pivo ali po kruh, ki si ga pozabil kupiti.

Misel dneva: če je cel dan skoraj sama ravnina je zelo sumljivo.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 8

San Feliciano-Assisi, 51 km, 2:30, 450

Proti jutru je dež ponehal. Gkede nato, da nisva imela prav daleč do Asizija in da je bila dopoldanska napoved še bolj slaba, sva se zjutraj z avtom zapeljala do Perugie.

Po italijanskem zajtrku v kavarni (kava + rogljiček), sva si na hitro ogledala center mesta.

Trg pred katedralo

Šla sva pogledat tudi notranjost.

Po kaki urici sprehajanja po oblačnem in občasnem pršenju sva se odpeljala do kampa, kjer sva večino stvari, vključno s šotorom, pospravila že zjutraj.

Avto sva odpeljala do nekega drugega kampa, ki je imel varovano parkirišče. Medtem je S. spakirala torbe, jaz pa sem se s kolesom pripeljal nazaj.

Še poljubček za srečno pot.

V kampu napravljena

Nato naju je pot vodila do Perugie, kjer se je začela navigacijska odisejada. Dobrih deset km skozi mesto, gor, dol in naokrog.

Na koncu sva zasluženo prišla do drugega konca Perugie, mosta sv. Janeza.

Na mostu čez reko

Po 50 km sva končno zagledala Asizi v daljavi na hribu.

Pogled proti Asiziju v daljavi.

Približno pet kilometrov pred mestom sva našla lep kamp, ki se imenuje zelena vas.

Najina parcela

Pred večerjo sva skočila do kraja angelske marije z istomensko katedralo, bolj znano pod imenom Purciunkula.

Pred S. Maria degli angeli

Večina večjih cerkva je dobro ograjenih in vstop nadzorujejo vojaki, ki pregledujejo torbe. To je nova realnost.

Vojaki

Pa še cerkvica v cerkvi, kjer so se zbirali Frančišek in prvi frančiškani.

Purciunkula

Po večerji sva se v mraku odpravila do mesta in splezala s kolesi nekam v višave.

Tak pogled naju je pričakal ob spustu. V trdni temi sva prikolesarila do kampa.

Panorama z obzidja Asizija

Misel dneva: prijetno utrujena

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017, Dan 1

Kranjska Gora – Chiusaforte, 55 km, 2:30 h, 200 vm

Za štartno točko sva si izbrala Kranjsko goro. Do Trbiža v IT načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti po trasi stare železnice tam pa priključek na pred nekaj leti vzpostavljeno kolesarsko pot Alpe-adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža na italijanski obali.

Italijanski del poti, ki se imenuje Ciclovia, nedaleč od Trbiža prečka mejo z A. in je dolg pribl. 180 km. Tega nameravava prekolesariti v prihodnjih dneh, potem pa naprej. Kam? Boste videli.

Doma zjutraj vreme ni zgledalo najbolj obetavno. Do Kr. G. smo se pripeljali z avtom (hvala S.) in začela sva s pripravami pod kozolcem.

Predpriprave pod kozolcem

Celo pot je ulivalo, v KG je nekoliko popustilo in se spremenilo v občasno rosenje. Po skupni fotki pod smučišči, sva zajahala bicikle in se odpravila na pot proti Ratečam in italijanski meji. Poziranje

Prvo uro je šlo kar dobro, od Trbiža naprej pa je dež ojačal. Oblekla sva zaščitna oblačila in nadaljevala. Pot je na srečo ali pa tudi ne, šla ves čas rahlo navzdol. Hitrost visoka, a se ne segreješ dovolj, ker ne poganjaš. Temperatura je bila znosna (cca 14 st. C), da naju ni zeblo. Pod Višarjami kratka pavza in skozi števec kolesarjev, ki na žalost ni delal tako da najin prehod ni zabeležen.

Med potjo sva srečala kar nekaj kolesarjev, kljub dežju. Večinoma nad 60. Let, seveda. Bila sva hitrejša. Med njimi tudi Britanca Davida in Path, s katerima smo malo poklepetali v enem od mnogih tunelov.

Združila sta moči in se peljala na tandemu. Žal se je to izkazalo samo delno v redu, saj je bilo nekaj vmesnih klančkov, kjer je bilo treba stopiti s kolesa in potiskati. Pri enem vzponu sem jima dal eno roko, kot se reče. Potujeta od Salzburga do Benetk z ovinkom na G. jezero.

Nato pa naprej. Ko je samo rosilo, sva celo uživala v razgledu, ko je močneje deževalo pa nekoliko manj.

Čisto premočena sva prišla do kraja Chiusaforte, ker sva poiskala apartma, ki sva ga zjutraj rezervirala.

Lastnika žal še ni bilo in je rekel, da pride čez dve uri. Tako sva pristala v edini piceriji in preganjava čas, ko tole pišem.

No, končno v apartmaju, ki je luštkan. Sedaj pa vroč tuš, sušenje premočenih cunj in delanje načrtov za jutri.

Misel dneva: Ni važno koliko Tex-ov imaš oblečenih, na koncu si moker.

Pozdrav U in M.

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017-predpriprave

Premagovati razdalje s pretežno lastno močjo me je vedno privlačilo. Seveda sta čas in denar glavna omejevalca za uresničitev sanj. Sanje, pravijo, da ne škodijo. Ampak tudi od branja potopisov lahko postane človek odvisen, še posebej pa je lahko v nevarnosti denarnica.

Nekje je treba potegniti črto in sprejeti razumno odločitev. In se seveda odpraviti od doma.

Tako sva se tudi letos odločila, da bova del dopusta prepotovala s kolesi. Zadnji čas sicer nisva ravno posebej veliko kolesarila, ampak vseeno imava letos pribl. 1000 km v nogah. Ni ne vem kaj.

Glede na dostopnost in logistiko so bile različne možnosti v igri, na koncu sva se odločila za eno bližjih.

Na pot se odpravljava z že preverjenima kolesoma. Jaz s svojim jeklenim Surly Crosscheckom, S. s svojim Giantom Rove Liv.

Podobno kot lani bova uporabljala zadnje torbe proizvajalca Ortlieb ter torbe za na krmilo iste firme. Bistvena razlika v primerjavi z lani je to, da bova kampirala, kar pomeni, da voziva hišo in posteljo s seboj.

Takole zgleda prtljaga pred pakiranjem razvrščena po kategorijah.

Prtljaga po kategorijah za eno osebo.

Pa pojdimo po vrsti. Čeprav je to za enega, so seveda nekatere stvari skupne.

Levi stolpec (spanje):

  • spalka
  • podloga za spanje
  • šotor

Vmes:

  • različna elektronika
  • kabli
  • ura

Sredinski stolpec (od zgoraj navzdol):

  • rezervna kolesarska oblačila (1x za preobleč)
  • spodnje perilo
  • civilna obleka
  • dežne hlače in anorak

Tretji stolpec:

  • kolesarska oblačila (to bom imel oblečeno)
  • dve steklenici za vodo
  • rezervna kartuša za plin
  • sončna očala+elektronski bralnik z ogromno knjigami
  • rokavice

Četrti stolpec:

  • blazina (povšter)
  • nekaj orodja in rezervnih delov za kolo
  • kuhinja (pribor, posoda, kuhalnik, skodelici, krožnika, 1 plinska kartuša, nož)

Tako to je to. Manjka še nekaj osnovne hrane, ter toaletni pribor in par malenkosti, ki jih bo vozila S. oziroma si jih bova razdelila.

Ko to spakiramo v torbe, zgleda takole.

Spakirano v torbe.

Dve torbi zadaj za prtljažnik, na vrh šotor, sprednja torba, oblačila, ki jih bom imel na sebi in seveda bidoni, ki gredo v košarice na kolesu.

Teža? Za vse, kar je na sliki + nekaj stvari, ki so že na kolesu (zračnica, pribor za krpanje, pumpa) se je drtehtnica ustavila pri 15,5 kg. Dodajmo temu še težo moje malenkosti in težo kolesa in smo nekje pri 130 kg, ki jih bo treba poganjati. Juhu.

Sicilija 2017 7. dan, Ruderi di Gibellina, spet Erice

Dopoldne smo preživeli v Trapaniju z obiskom tržnice in sprehodom skozi mesto in vsem tistim, kar običajno turisti počnemo.

Nato smo se odpravili na pot. Pot nas je spet vodila na deželo skozi obdelane griče in polja.

Vse je obdelano

Leta 1968 je Sicilijo prizadel močan potres in izravnal z zemljo nekaj mest v SZ delu. Ruševine enega od mest, Gibelline, je italijanski arhitekt Alberto Burri uporabil kot kuliso za postavitev veličastnega spomenika imenovanega Cretto di Burri (Burrove razpoke).

Cretto di Burri

Burri si je spomenik zamislil kot velikanske betonske platforme, ki so visoke cca. 1,5 metra. V njih naj bi zakopali tudi vse ostanke ruševin po potresu, tako da je postal tudi svojevrstna grobnica tistega, kar niso uspeli odkriti.

Arhitekt je s prehodi skušal uprizoriti mestne ulice, prehodi med bloki so široki med 1,5-3 metre. Nekateri deli so zelo strmi.

Strme ulice med betonskimi bloki

Prostor je povsem odmaknjen od civilizacije in ga preveva posebna tišina in mir. Leta 1989 je zmanjkalo sredstev zato je bil spomenik dolgo časa nedokončan, šele pred dvemi leti so do konca uresničili Burrovo zamisel. Sedaj bela barva bode v oči.

Novejši dodani del

Vse skupaj je precej zapuščeno, brez kakih informacijskih tabel. Neslavna zgodovina priča predvsem o sramotnem ravnanju italijanske države s skoraj 5000 preživelimi, ki so bili več kot 15 let nameščeni v začasnih prebivališčih, preden so se oblasti odločile kaj bi z njimi in jih preselile v novo zgrajeno neposrečeno mesto kakih 10 km stran.

Po ogledu monolita smo se odpeljali nazaj v Trapani. Treba je povedati, da je bilo danes izredno lepo in toplo vreme ter praktično brezvetrje, kar je zelo nenavadno. To je povzročilo tudi dvig temperatur nad 20 stopinj in prižiganje klime v avtu. 2. marca.

Prvič smo v celoti videli hrib nad mestom z Ericejem in se odločili še enkrat povzpeti nanj.

Na klopci smo si privoščili malico in uživali v lepem popoldnevu.

Družba med malico

Sledil je še sprehod po mestu ter kava. Takoj ko se je sonce spustilo nižje so mestne ulice postale spet mrzle v senci. Tako smo se kar v sončnem zahodu opravili proti avtu

Še zadnji selfie osvetljen z zahahajajočim soncem.

in se nato spustili v dolino, kjer smo zaključili dan.

Misel dneva: čez en mesec pa pride pomlad tudi k nam.

Sicilija 2017 6. dan, Agrigento, Scala dei Turchi

Odpeljali smo se v 170 km oddaljeni Agrigento na ogled doline templjev, enega najlepših in najbolje ohranjenih spomenikov antične dobe.

Med potjo smo se peljali med čudovito obdelanimi griči, ki so bili najprej prekriti s polji in vinogradi, ko smo se pa približali morju, pa so se izravnali v oljčne nasade.

Oljčni nasadi ob cesti

Zanimivo, da je kmetijstvo zelo razvito tako da so vsi griči do vrha in čez pobriti (obdelani). Razen polj ni nikjer zaraščeno. Za obdelavo na strmejših pobočjih uporabljajo traktorje z gosenicami.

Po dveh urah in pol smo se končno pripeljali do mesta Agrigento. O kaki dolini templjev pa ne duha ne sluha, saj je celotno grško mesto ležalo na vzpetini/platoju.

Dolina (?) templjev

Celoten sprehod je dolg kaka dva kilometra v eno smer, vmes vidimo več različno ohranjenih templjev in drugih ostankov grške kulture. Človek se kar preseli v tisti čas ob vsej mogočnosti.

Za primerjavo obsega stebrov

Šli smo tudi mimo najbolj ohranjenega templja, ki se je ohranil, ker je bil vzgodnjih krščanskih časih spremenjen v cerkev.

Tempelj Concordia

Pot gre večinoma ob obzidju, del katerega so bili tudi v skalo vklesani grobovi.

Vmesne odprtine v zidu

Glede na to, da smo se pripeljali tako daleč, smo se odločili, da si ogledamo še eno od iger narave, tako imenovane turške stopnice. Gre za skalno formacijo iz sedimentov, ki so značilne bele barve. V bližini je tudi znana plaža z istim imenom.

Turške stopnice

Po obali je možen dostop do kamnitega pobočja, po katerem se lahko povzpnemo

Ni stopnic, ampak kar gladek kamen

in pridemo na vrh, kjer so zanimive špranje, pogled pa se odpre v naslednji zaliv.

Veter v laseh

Spustili smo se nazaj in se odpeljali na dolgo pot nazaj proti Trapaniju. Med vožnjo smo opazovali potop žareče krogle v morje.

Misel dneva: zaprti odseki cest nas vedno najdejo.

Sicilija 2017 5. dan, Segesta, Zingaro

Danes je bil dan za zgodovino. Odpravili smo se v Segesto.  Prostor, kjer je več znanih in dobro ohranjenih antičnih spomenikov. Najprej smo se napotili do znanega templja v dorskem slogu na blagi vzpetini.

Grški tempelj iz 5 stol.

Tempelj ni bil nikoli dokončan, bil naj bi tudi brez strehe, kljub temu pa je zelo dobro ohranjen.

Mogočni stebri

Nato smo se po strmi potki odpravili na bližnji hrib 150 m višje, kjer je več različnih ruševin iz različnih zgodovinskih obdobij. Najbolj znana je rimski teater iz 2. stol.

M. je pozicijo izkoristil za ponavljanje pesmice za šolo (povodni mož).

Teater, ki je sprejel do 4000 ljudi.

Po zgodovinski uri smo se odpeljali proti severu na rob polotoka, kjer se nahaja naravni rezervat Zingaro.

Vmes smo se ustavili v slikovitem mestecu Castellamare del golfo na kosilu za zmerno ceno. Sladico smo vzeli za s seboj, saj je bila izbira spet ogromna, mi smo pa seveda imeli velike oči.

Castellamare del golfo

V Zingaro smo se odpravili po nekoliko  luknjasti cesti, kar pa je naš cinquecento opravil brez problemov.

Naš vozek ta teden. Samo 1500 km in še čisto nedotaknjen

Po rezervatu poteka slikovita pot z značilnimi sredozemskimi naravnimi značilnosti. Več je tudi lepih plaž do katerih se je treba spustiti. Ker smo bili že pozni, smo prehodili samo del poti in se vrnili nazaj.

Zingaro-pot poteka po pobočju nad obalo

Preostala nam je še vožnja nazaj proti Trapaniju, spet z dodatnim ovinkom na konec polotoka kjer je kraj S. Vito lo capo. Ustavili smo se malo prej in opazovali sončni zahod ter izvajali selfije.

Sonce zahaja za hribom Monte Cofano

Na žalost nam je direktno pot domov spet preprečil pustni karneval oz. zaprta cesta. Tokrat smo se samo obrnili in šli po malo daljši poti.

V glavnem pa smo uživali.

Štirje uživači.

Misel dneva: italijanščino obvladamo že bolje kot Italijani angleščino.

Sicilija 2017 4. dan-Marsala, pustna povorka

Po zajtrku smo imeli naročen taksi do letališča, kjer smo prevzeli skoraj novega Fiata 500L. Kljub temu, da smo na Siciliji se nismo pustili prepričati v dokup dodatnega zavarovanja. Malo tveganja pa mora biti, kajne?

Z avtom smo se odpravili ob obali južno od letališča, kjer so zanimiva solna polja (soline) in značilni mlini na veter. Žal je bilo spet kar nekaj stvari v tem času zaprto, zato je ostalo pri fotkanju, ogledu precenjene trgovine s solnimi izdelki in nadaljno vožnjo proti Marsali.

Mlin na solinah

Treba je povedati, da je Marsala ena najbolj zahodnih točk otoka in najbližja Afriki. Parkirali smo na SZ koncu mesta in se napotili skozi park, kjer smo videli največje fikus drevo do sedaj.

Tega fikusa ne moreš dati v pisarno.

Po božanju koi krapov v bližnjem ribniku smo se podali v mesto skozi Nova vrata (Porta nuova). Sprehodili smo se do glavnega trga pred cerkvijo matere božje.

Chiesa madre

Nadaljevali smo po glavni ulici in se ne preveč uspešno upirali izložbam trgovin, ki so oglaševale do 70% znižanje. Na srečo je bilo samo še 15 minut do 13.00, ko so zapirali trgovine.

Po kratki pavzi za prigrizek smo se ustavili v eni od mnogih vinotek. Marsala je podobno kot Madeira na portugalskem, znana po istoimenskem sladkem vinu (marsala), ki se ga pije kot degistiv. Prodajajo ga v sladki, polsuhi in suhi varianti in seveda sva vse preizkusila.

Vinoteka je imela pomenljivo ime La Sirena Ubriaca. Prevod si poguglajte. Imajo tudi svojo spletno stran in baje se da tudi iz Slovenije naročiti Marsalo. Imajo tudi več deset vrst raznih namazov iz najrazličnejših sestavin, ki jih namažejo na majhne kruhke. In jih seveda tudi prodajajo. Njami.

La Sirena ubriaca

La Sirena Ubriaca

Nadaljevali smo sprehod po napol izpraznjenem mestu (opoldanska siesta) in bolj po sreči kot po načrtu vstopili v en kvartir, kjer so bila štiri čudežna drevesa povezana z ovijalkami, na sredini med njimi vodomet. Med pitjem kave, sta se otroka zabavala ob in na drevesih.

Drevesa zavita v ovijalke

Marsale smo se nagledali, zato smo se ob obali odpravili naprej proti jugu.

Ob cesti smo zagledali priprave na pustno povorko. Po guglanju smo nekako doumeli, da naj bi se začela ob 16. Do takrat je bilo še 10 minut, zato je padla    odločitev, da počakamo. Policaji so res zaprli del ceste do 16 ure, kar smo si razlagali kot obetavno. Po siciljansko je to seveda pomenilo, da se bo vse skupaj začelo enkrat popoldne.

Okrog petih se je prvi voz premaknil naprej okrog ovinka, za njim kmalu drugi, ki pa je malce narobe zastavil pot in s traktorjem skoraj poškodoval lastno masko, ki jo je prevažal. Vse skupaj se je v trenutku ustavilo.

Reflektorji na traktorju so zapeli v roko od kraljične na vozu

Seveda je bilo tudi reševanje po siciljansko. V bistvu je bil to še najbolj zanimiv del povorke, še preden se je sploh začela. Nato so končno traktor odpeli, pustili  prikolico na sredi ceste in spet se 20 minut ni zgodilo nič. No, to je izbilo dno tudi slovenski potrpežljivosti in okrog 17.30 smo odšli, tako da ne vemo, kako se je vse skupaj razpletlo.

prikolica brez vlačilca čaka sredi ceste

Dan smo nameravali zaključiti s prigrizkom na obali in pogledom na zahajajoče sonce. Na žalost nas je pregnal pogled na kupe smeti, ki jih očitno morje in ljudje odložijo na obali. Prav tako so nas nadlegovali potepuški psi, ki so bili videti prav bogi. Tudi to je ena od značilnosti J Italije in Sicilije. Padla je odločitev, da se odpeljemo domov v Trapani, kamor smo prispeli v večernih urah.

Misel dneva: ura na Siciliji pomeni povsem nekaj drugega kot piše na urniku.

Sicilija 2017 3. dan, Trapani

Avto smo najeli šele od jutri naprej, tako da smo bili prisiljeni še en dan ostati v Trapaniju. Izkoristili smo ga po nedeljsko.

Po poznem zajtrku  najprej sprehod do pristanišča in ogled ribiških bark ter sprehajalne poti po pomolu, ki je bila, kot smo že vajeni, zaprta. Tako da so ostale samo barke.

Dve ali celo tri barke parkirane druga drugi ob bok

Na poti v pristanišče smo slučajno zašli v eno ulico, kjer smo zagledali vabljiv napis “pasticceria”. Napis ni razočaral.

Težka odločitev

Privoščili smo si jih na pomolu z vetrom v laseh in pogledom na odprto morje.

Nato smo v velikem krogu odšli proti apartmaju, med potjo naleteli na odprto trgovino s tradicionalnimi spominki in zapravili nekaj evrčkov.

Značilni vzorci na keramiki, ribe in čudni storži

Malo po mestnih ulicah,

A grem z biciklom?

malo ob obali

V ozadju hrib z vasjo/mestom Erice na vrhu, z oblačno kapo

smo se v zgodnjih popoldanskih urah prebili nazaj do apartmaja. Vsi sestradani smo si privoščili kosilo v italijanskem stilu. Pašta na več načinov, glavna jed (spet ribe), priloga, sladica.

Kosilo

Sledil je počitek, nato pa še večerni sprehod po mestu in pijačka v sprehajalni coni. In spet ena posebnost Italije ali Sicilije. Veliko trgovin odprtih spet v nedeljo zvečer, predvsem s cunjami, zunaj na ulicah vse polno ljudi. Mesto je spet oživelo, ko je bilo cel dan zaspano in prazno.

Ok, še eno priznanje. Med večernim sprehodom smo še enkrat zavili v znano slaščičarno.

Misel dneva: ne vstopaj v slaščičarno, če želiš trenirat vzdržnost za cuker.